Moralni hazard koprske Humanistike

    Moralni hazard – početje, ko “tvegamo” na tak način, da posledice morebitnega negativnega izida nosi nekdo drug – je ob zadnji finančni krizi upravičeno postal popularen pojem. Od velikem odpuščanju predvsem asistentov in raziskovalcev na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem se mi zdi, da gre za podoben pojav.

    Vodstvo fakultete (in srečni ostali, ki so službo obdržali) se sklicuje na splošno krizo financiranja, upad študentov, itd, ter celotno operacijo predstavlja kot svoj titanski napor, da bi vendarle rešili tisto humanistike, kolikor se je rešiti da.
    Dobro. Kadar takšno hvalevredno početje poteka predvsem na račun odpuščanja drugih, sem sicer glede tega, kaj je primarni motiv reševalne akcije, blago skeptičen. Ampak to v resnici še ni moralni hazard; to je prejkone realnost, s katero se v letih suhih krav soočamo vsi znanstveniki “zajedalskih zanosti”, kakršne so humanistične. (Mimogrede, tudi sam sem se letos znašel v situaciji, ko mi je zaradi pedagoške podobremenjenosti grozilo resno zmanjšanje plače, a me je rešila solidarnost kolegov; kolikor vem, so si letos tudi učitelji na mariborski filozofiji solidarno zmanjšali plače, da bi preprečili odpustitev sodelavca.)
    Pravi moralni hazard je po moje ravnanje vodstva, ki je v dobrih letih na veliko vabilo, zaposlovalo, obljubljalo … – vse pod predpostavko stave, da se gradi veliko, uspešno fakulteto, v katero bodo bogato dotekali študenti in denar. Ko se stava ni izšla, seveda konsekvenc ne nosi vodstvo – nasprotno, to sedaj nastopa kot rešitelj. (Je kdo rekel besedo “finančniki”?) In v imenu tega reševanja odpušča ljudi, ki so njihovim sladkim obljubam dejansko verjeli in si v skladu s tem začrtali “tenure track” in organizirali življenje.

    3 KOMENTARJI

    1. Verjetno bi se zadeve hitro uredile, če na mesta odpuščenih ne bi vskočili profesorji iz ljubljanske univerze.

    2. Nisem kvalificiran za podajanje moralnih sodb, pa vendar. Ta zgodba je podobna mnogim zgodbam majhnih podjetij, ki so poskusila postati nekaj več, a jim to ni uspelo. Po drugi strani pa obstajajo podjetja, ki jim je prav po taki poti uspelo. Se pravi, je opisana zgodba v sferi privatnih podjetij nekaj popolnoma normalnega!
      Osebno tak način dela podpiram, ker prinaša napredek in nova delovna mesta. Seveda se mnogokrat in mnogim zalomi, ampak tak je svet.
      Skratka, zgodba, ki je v privatnem sektorju zelo pogosta, v državnem ni dovoljena? Zakaj? Ker je folk v državnem sektorju navajen garantiranih služb? Zame tak razlog ni dovolj dober.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.