»The scientific reputation of Professor Jones and CRU remains intact«, je včeraj zaključila preiskovalna komisija britanskega parlamenta, ki je presojala ravnanje klimatološkega inštituta East Anglia univerze v zvezi z elektronsko pošto in dokumenti, ki so jih razkrili z hackerskim vdorom na strežnike univerze. Vsak, ki je kolikor toliko spremljal zgodbo, ve, da v slavni korespondenci ni ničesar, kar bi klimatologijo razkrilo kot »lažno znanost«. Problematični pa sta dve stvari:
- Odpor znanstvenikov, da bi popoln dostop do surovih podatkov omogočili t.i. »skeptikom« – torej ljudem izven znanstvene skupnosti (ali iz njenega roba), ki so militantno nasprotni zadevni teoriji.
- Delovanje »peer-review« sistema znanstvene skupnosti, ki je v več primerih preveč lahkotno izločil članke in raziskave, ki niso bile povsem v skladu s prevladujočo linijo klimatološke znanosti.
Oba očitka sama po sebi nista specifična za klimatologijo in bi ju načeloma lahko usmerili proti znanosti na sploh. Kot sem poskusil razviti zadnjič v HišiE , se je klimatologija znašla na »prangerju« zaradi konvergence več okoliščin. Nekatere so zunanje: (1.) nov (2005) britanski zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki postavlja nove standarde glede tega, koliko ima javnost pravico špegati v laboratorije; (2.) implikacije, ki jih imajo ugotovitve klimatologije za politiko in ekonomijo in posledični realni interesi ekonomskih in političnih igralcev; (3.) fenomen »klimatskega skepticizma«, ki je sam spet zelo kompleksen in v različnih pojavnih oblikah vsebuje tako elemente (3.1.) zdravorazumskega skepticizma, (3.2.) versko navdahnjene proti-znanstvene drže tipa kreacionisti in (3.3.) strahu pred »močno državo«, ki naj bi v imenu regulacije izpustov v resnici želela zatreti svobodo posameznika in uvesti socializem. Nekatere okoliščine pa so notranje v smislu, da izhajajo iz narave klimatološke znanosti ali znanosti nasploh in njenega mesta v družbi. Povzamemo jih lahko v tem vprašanju: moderna racionalna družba (t.i. družba tveganja) naj bi svoje odločitve sprejemala na podlagi dobrih informacij, ki jih lahko daje znanost. V primeru odkritja podnebnih sprememb pa so implikacije znanosti daljnosežne; družbene, ekonomske in politične spremembe, ki jih implicirajo, velike, kot še nikoli. Zato se je vprašanje znanstvene resnice in njenih kriterijev (epistemološko vprašanje) razširilo onstran znanstvene skupnosti v polje političnega. Če hočete, empirični dokaz tega je razprava o klimatologiji v simboličnem jedru političnega, britanskem parlamentu. Podoben proces se je v ZDA odvil že pred leti. Mislim, da gre za bistvene procese. V glavnem se vsi resni komentatorji na relevantnih mestih (tudi v editorialih časopisov kot Nature in Science, ki reprezentirajo čelo znanstvene skupnosti) strinjajo, da gre legitimno in ključno vprašanje. Znanost se je znašla v novem družbenem položaju; njena družbena odgovornost se je izredno povečala. Seveda to ni zgolj stvar klimatologije, ob njenem primeru je to postalo le najbolj evidentno. Večina komentarjevgre v smer, da pri obeh točkah (1., 2.) ne gre zgolj za tehnični problem, ampak za globje vprašanje epistemologije.
