Britanski parlament o znanstvenem ugledu dr. Phila Jonesa

    »The scientific reputation of Professor Jones and CRU remains intact«, je včeraj zaključila preiskovalna komisija britanskega parlamenta, ki je presojala ravnanje klimatološkega inštituta East Anglia univerze v zvezi z elektronsko pošto in dokumenti, ki so jih razkrili z hackerskim vdorom na strežnike univerze. Vsak, ki je kolikor toliko spremljal zgodbo, ve, da v slavni korespondenci ni ničesar, kar bi klimatologijo razkrilo kot »lažno znanost«. Problematični pa sta dve stvari:

    1. Odpor znanstvenikov, da bi popoln dostop do surovih podatkov omogočili t.i. »skeptikom« – torej ljudem izven znanstvene skupnosti (ali iz njenega roba), ki so militantno nasprotni zadevni teoriji.
    2. Delovanje »peer-review« sistema znanstvene skupnosti, ki je v več primerih preveč lahkotno izločil članke in raziskave, ki niso bile povsem v skladu s prevladujočo linijo klimatološke znanosti.

    Oba očitka sama po sebi nista specifična za klimatologijo in bi ju načeloma lahko usmerili proti znanosti na sploh. Kot sem poskusil razviti zadnjič v HišiE , se je klimatologija znašla na »prangerju« zaradi konvergence več okoliščin. Nekatere so zunanje: (1.) nov (2005) britanski zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki postavlja nove standarde glede tega, koliko ima javnost pravico špegati v laboratorije; (2.) implikacije, ki jih imajo ugotovitve klimatologije za politiko in ekonomijo in posledični realni interesi ekonomskih in političnih igralcev; (3.) fenomen »klimatskega skepticizma«, ki je sam spet zelo kompleksen in v različnih pojavnih oblikah vsebuje tako elemente (3.1.) zdravorazumskega skepticizma, (3.2.) versko navdahnjene proti-znanstvene drže tipa kreacionisti in (3.3.) strahu pred »močno državo«, ki naj bi v imenu regulacije izpustov v resnici želela zatreti svobodo posameznika in uvesti socializem. Nekatere okoliščine pa so notranje v smislu, da izhajajo iz narave klimatološke znanosti ali znanosti nasploh in njenega mesta v družbi. Povzamemo jih lahko v tem vprašanju: moderna racionalna družba (t.i. družba tveganja) naj bi svoje odločitve sprejemala na podlagi dobrih informacij, ki jih lahko daje znanost. V primeru odkritja podnebnih sprememb pa so implikacije znanosti daljnosežne; družbene, ekonomske in politične spremembe, ki jih implicirajo, velike, kot še nikoli. Zato se je vprašanje znanstvene resnice in njenih kriterijev (epistemološko vprašanje) razširilo onstran znanstvene skupnosti v polje političnega. Če hočete, empirični dokaz tega je razprava o klimatologiji v simboličnem jedru političnega, britanskem parlamentu. Podoben proces se je v ZDA odvil že pred leti. Mislim, da gre za bistvene procese. V glavnem se vsi resni komentatorji na relevantnih mestih (tudi v editorialih časopisov kot Nature in Science, ki reprezentirajo čelo znanstvene skupnosti) strinjajo, da gre legitimno in ključno vprašanje. Znanost se je znašla v novem družbenem položaju; njena družbena odgovornost se je izredno povečala. Seveda to ni zgolj stvar klimatologije, ob njenem primeru je to postalo le najbolj evidentno. Večina komentarjevgre v smer, da pri obeh točkah (1., 2.) ne gre zgolj za tehnični problem, ampak za globje vprašanje epistemologije.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.