V knjigi Building a New World Order – Sustainable Policies for the Future (Haus Publishing, 2009) nemški politolog Harald Müller navaja lep argument proti konceptu pravične vojne. Pravičnost, pravi, si različne kulture, politike in religije razlagajo zelo različno, a ena redkih zelo močnih stičnih točk je prepričanje, da je nasilna smrt nedolžnega človeka vselej nekaj nepravičnega. Vojno, vsakršno vojno, nujno spremljajo smrti nedolžnih. Kolateralna škoda ni nesreča, ki bi se ji (vsaj hipotetično) lahko izognili, temveč inherentni del vojne kot take. Če torej vojna nujno povzroči smrt nedolžnih, kar je nepravično, tedaj sama ne more biti intrinzično pravična – »pravična vojna« je pojmovna kontradikcija. Ob tem Müller ne zagovarja »močne« pacifistične pozicije, ne trdi, da se je mogoče izogniti vsem vojnam. Obramba pred napadom ali pomoč ljudem, ki so soočeni z resnično grožnjo genocida (ne zgolj s predpostavko, da bi do tega lahko prišlo), je opravičljiva. A opravičenost ni isto kot pravičnost, tudi takšne vojne so v svojem jedru nepravične, saj življenje izgubljajo nedolžni ljudje. Vojna je lahko manjše zlo, a je še vedno zlo. Označevati jo za pravično početje, je v najboljšem primeru psihološka, v najslabšem pa propagandistična strategija prikrivanja tega tragičnega dejstva. Morda se nam na prvi pogled Müllerjev argument »šibkega pacifizma« zdi le drugače povedano tisto, kar v demokratičnih družbah itak vsaj nominalno sprejemamo za nujne pogoje vojaškega angažmaja – saj nihče pri zdravi pameti ne trdi, da je vojna nekaj dobrega in se vsi demokratični politiki strinjajo, da je lahko le poslednji izhod. Pa je res tako? Iz Müllerjeve pozicije bi pred odločitvijo za vojno morali opraviti dva premisleka: 1. Smo res soočeni z eno izmed dveh situacij –obramba pred napadom, genocid – v katerih je vojna lahko opravičljiva (četudi nikoli pravična)? 2. Je vojna edina realistična pot, s katerim lahko preprečimo »večje zlo«? Kot primer lahko vzamemo Slovenijo, ki trenutno aktivno sodeluje v vojaški operaciji v Afganistanu. Vojna v Afganistanu točno ustreza problemu, ki ga obravnava Müller: prvič, ena vojskujoča stran smo mi, demokratični svet, kjer vlada konsenz, da mora biti vsaka naša vojna vsaj opravičljiva, če že ne pravična, in drugič, ne zanikamo škode (čeprav jo interpretiramo kot manjše zlo), ki ga povzročamo v tej vojni v obliki civilnih kolateralnih žrtev ponesrečenih vojaških akcij. Analiza političnega diskurza, ki opravičuje vojno, pokaže, da je ta zavestno daleč od navedenih pogojev »šibkega pacifizma«. V zborniku Sodelovanje Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah (MORS, 2009) npr. ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič tako povzame razloge za vojaško posredovanje, kakršno je naše v Afganistanu:

[…] v mednarodni skupnosti [se] pojavlja vrsta držav, ki zaradi zunanjih groženj in notranje nestabilnosti niso sposobne suvereno skrbeti za svojo varnost ter postajajo vir svetovnih kriznih žarišč. Mednarodna skupnost poskuša na te varnostne izzive odgovoriti z vrsto mehanizmov vojaške in nevojaške narave[…] (Jelušič, str. 5)

Če je za pacifista uporaba »mehanizma vojaške narave« (vojne) opravičljiva le v primeru, ko bi talibi neposredno ogrožali Slovenijo, je za »realističen« pogled na vojno zmoten sam tak koncept neposrednosti grožnje. Svet je globaliziran, grožnje so asimetrične, varnost Slovenije se brani v Aziji, nestabilna država na drugem koncu sveta je lahko predstavlja grožnjo nam, itd. A to je tehnična plat debate o naravi varnosti v današnjem svetu – čeprav tudi v njej pacifist ni povsem brez argumentov, celo bojim se, da jih ima glede na trajanje in uspešnost afganistanske operacije vsak dan več. Druga plat je moralna. Dejstvo je, da v Afganistanu kot kolateralne žrtve pod streli naših sil dnevno umirajo nedolžni ljudje. Ne glede na to, ali mislimo, da je vojna neizogibna ali ne, smo za njene posledice odgovorni, vprašanje pa je če se tega povsem zavedamo. Govorica obveznosti do NATO, odgovornosti do mednarodne skupnosti itd., tako kot star pojem »pravične vojne« nekoliko zakriva zavedanje o zlu v jedru vsake vojne, močno pa zakriva, da smo kot državljani demokracije neposredno odgovorni za odločitve in posledice delovanja naših oboroženih sil.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Anonimni
Anonimni
14 - št. let nazaj

Podpiram svoje brate in sestre, ki so teptani v avtoritarno-avtokratskih, teokratskih, sistemih (do zadnjega) pri osvoboditvi države, emancipaciji le-te, gospodarski nahranitvi, sekularizaciji (kako lep zgled je Irak!). Podpiram slovensko vojsko (in druge sodelujoče) v njenih prizadevanjih pri pomoči, osvoboditvi in zaščiti ljudstev v Afganistanu, Kosovu, Iraku in BiH (in drugod). Sprejemam paradoks "pravične vojne" kot paradoks. Kakor paradoks mučenja v okoliščini "tikajoče bombe" kot paradoks. Nikakor ne želim sedeti zraven nekoga, ki popolnoma relativizira (pacifist liberalec) svobodo, kakor nočem biti v bližini nekoga, ki verjame v sveto vojno, ali nekoga, ki zagovarja mučenje kot operativno metodo reševanja. Želim si, da… Beri dalje »