Intervju z Aljažem Uletom v Delovi Sobotni prilogi

    Nekaj odlomkov:

    Ena temeljnih domnev ekonomske ideologije je prepričanje, da se ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah odločamo – recimo temu – razumsko. Da bomo pri vsaki, še tako zahtevni odločitvi znali delovati v lastnem interesu in povečati osebno zadovoljstvo. /…/ Vendar pa danes vemo, da je človeško ekonomsko odločanje bistveno bolj zapleteno. Ljudje se marsikdaj ne odločamo razumsko, ampak le sledimo naučenim pravilom ali posnemamo obnašanje nekoga drugega. Pa tudi takrat, ko poskušamo biti razumski – pretehtati dejstva in argumente ter oceniti tveganje -, ponavadi ugotovimo, da nimamo dovolj znanja, podatkov, časa in možganskih sposobnosti za tako odločanje, zato se raje prepustimo občutku (nasmešek). /…/ 

    Vemo, da je le približno tretjina ljudi zares sebičnih – sledijo izključno lastnim materialnim interesom -, preostali pa pri svojih odločitvah upoštevajo tudi druge in pomislijo, kako bodo njihova dejanja vplivala na okolico. To spoznanje je bilo za ekonomiste zelo zanimivo, saj je pokazalo, da kar dve tretjini ljudi krši načelo materialne sebičnosti, na katerem je dolgo temeljila ekonomska teorija. Zato nas je začelo zanimati, kaj v resnici usmerja ljudi pri njihovem ekonomskem odločanju, če to niso sebičnost, razum in materialne dobrine. /…/ 

    Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znajo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti. V resnici to ne drži, saj nam večino človeške zgodovine ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Ena tretjina je še nekako predstavljiva, manjši deleži pa ne več. Kar je manj od ene tretjine, precenjujemo, kar je več, podcenjujemo. /…/ Zadovoljstvo, ki ga občutiš, če zaslužiš sto evrov, je bistveno manjše od bolečine, če teh sto evrov izgubiš. To ne velja le za materialne izgube. /…/ Kadar imaš občutek, da gre tej okolici bolje kot tebi, se boš počutil slabo – čeprav ti lahko gre, objektivno gledano, čisto v redu. /…/ 

    Kot raziskovalcu bi mi največ pomenilo, če bi moje delo prispevalo k razvoju področja, ki me zanima. Res pa se moram prilagajati tudi pravilom, ki veljajo v današnjem tekmovalnem akademskem svetu, zato sem potreboval več let, preden sem oblikoval raziskovalno vprašanje, ki bi bilo zanimivo tudi za ugledne znanstvene revije. Enako velja za univerze, ki se trudijo pritegniti bodoče nobelovce. Vplivne znanstvene objave se univerzam splačajo tako znanstveno kot finančno, zato poskušajo ustvariti delovne razmere, v katerih bodo lahko njihovi raziskovalci znanstveno konkurenčni. /…/ 

    Zelo pomembna je prilagodljivost in spodbujanje sodelovanja med različnimi oddelki znotraj univerze. /…/ Univerza nas pri tem iskanju spodbuja, saj se vodilni zavedajo, da potrebujemo raziskovalci kar nekaj časa, preden zares ugotovimo, na katerem raziskovalnem področju smo najmočnejši. Hkrati je tradicionalno delitev na discipline zamenjalo sodelovanje pri konkretnih raziskovalnih projektih. /…/ V Sloveniji je ravno obratno, saj veliko raziskovalcev za vedno obtiči na istem raziskovalnem področju, kjer so si ustvarili udoben akademski vrtiček – ne glede na njihove rezultate. Na žalost tak pristop zmanjšuje konkurenčnost naših univerz na globalnem trgu visokega šolstva, saj bi bilo zaradi togih zaposlitvenih pravilnikov in načina dela skoraj nemogoče zaposliti kakega zares dobrega tujega profesorja in ga tudi obdržati.

    (Le približno tretjina ljudi je zares sebičnih, preostali pa upoštevajo tudi druge Pogovor z eksperimentalnim ekonomistom Aljažem Uletom. Delo – Sobotna priloga 20.2.2010)

    Glej tudi:
    Kvarkadabrin fokus: raziskovanje sodelovanja med ljudmi in
    Video: Eksperimentalna ekonomija in teorija iger)

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.