Vsako leto prej ali slej pride na vrsto: enkrat tu, drugič tam. Vsaj nekaj časa pred in po njej, vsekakor pa, dokler traja, ni pomembno nič drugega. Ni pomembno, da bi tako eno kot drugo ekipo praviloma zmlela vsaka spodobna ekipa kake državne univerze. Ni pomembno, da marsikateri zunanji opazovalec njihovo prestižno športno ligo dojema kto zavetišče bogatih in nič kaj dosti gibčnih. (Taki stereotipi, kot vsi, so tudi vsaj deloma netočni.)

Enkrat na leto se v ameriškem nogometu pomerita ekipi Harvarda in Yalea, v dvoboju, ki mu (eni vzneseno, drugi nostalgično, tretji morda pomilovalno) pravijo The Game. In sta se tudi pred nekaj dnevi, na domači “zelenici” Yalea, in še osmič v zadnjih devetih dvobojih je slavila prava stran.

Seveda lahko ob tem podatku kot logik z nekaj smisla za življenje takoj ugotovim, da podatek “osmič v zadnjih devetih dvobojih” avtomatično pomeni tudi “osmič v zadnjih desetih dvobojih”. In se nato spomnim, da sem ravno tisto deseto tekmo gledal tudi sam, na lep dan, ko je tekmo gostil Harvard in smo se po zajtrku prešerne volje odpravili gledat, kako bodo “naši” namahali “njihove”, pa se je potem povsem nespodobno zgodilo ravno obratno.

Sem si pa s tekme vendarle najbolj zapomnil nekaj drugega. Nekje sredi dogajanja je nad stadionom, nad nekaj deset tisoči nadobudnih bodočih ameriških voditeljev, poslovnežev in intelektualcev, bodočo smetano ameriške družbe, začelo krožiti majhno letalo, ki je za seboj vleklo transparent. Na transparentu pa je razločno pisalo: “In 100 years, you will all be dead.”

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments