Ženske in nobelove nagrade

    Statistika dobitnic nobelovih nagrad je skrajno zanimiva. Od leta 1901 do danes je tako 41 nagrad šlo v ženske roke (Marie Curie je nagrado prejela dvakrat, za kemijo in za fiziko, kar pomeni, da je bilo do sedaj dobitnic 40). V tej luči je tako letošnje leto še posebej izjemno, saj so med letošnjimi 13 nobelovimi nagrajenci kar štiri ženske: Ada Yonath z Weizmann Institute za kemijo, Elizabeth Blackburn s Hobart, Avstralija, za fiziologijo/medicino, nemško-romunska Herta Mueller za književnost, ter američanka Elinor Ostrom za ekonomijo.

    Medtem ko so dobitnice nobelovih nagrad za literaturo, medicino ali mir še relativno pogoste, pa je situacija z nagradami za kemijo in fiziko že kar bizarna. Zadnja nobelova nagrada za fiziko je tako šla v ženske roke davnega leta 1963, ko je nagrado prejela Maria Goeppert-Mayer za delo v fiziki jedra, sedaj pa že skoraj pol leta zeva praznina. Do letošnjega leta je podobno veljalo tudi za kemijo, kjer je bila zadnja nobelova nagrajenka l. 1964 Dorothy Crowfoot Hodgkin za delo na razvoju rentgenskih tehnik za delo v biokemiji. Letos pa po skoraj pol stoletja Ada Yonath. Spisek nagrajenk lahko najdete tu. V fiziki in kemiji je tako vsega skupaj šest nagrad šlo v ženske roke. Od tega polovica družini Curie! (Dvakrat Marie Curie, enkrat njeni hčeri Irène Joliot-Curie.)

    4 KOMENTARJI

    1. Seveda v enem zapisu na blogu ali v komentarju ne gre pričakovati rešitve vprašanja, zakaj je polovica populacije pri taki nagradi preprosto spregledana (no, ali k znanosti ne prispeva ali pa njen prispevek ni prepoznan). Lahko pa ponudim subjektivno (zelo subjektivno!) opažanje. Zgledi vlečejo .. na fiziki na FMFju čakaš na prvo predavateljico do 4. letnika. Morebiti se najde kakšna asistentka pri praktikumih, tu pa se stvar zaključi. In tako se hitro zaveš, da si v skupini študentov vseeno nekaj posebnega, od občutka posebnosti do občutka izločenosti pa ni posebno daleč. Hec je seveda v tem, da nas je študentk tako malo (čeprav se mi zdi, da se z novimi generacijami stanje hitro popravlja), da tudi kasneje situacija v raziskovalnih skupinah niti slučajno ni 50:50 in se prizori s fakultete še enkrat več ponovijo. A tudi če so ti občutki subjektivni, se zelo kmalu prevedejo v splošno počutje v stroki in vplivajo na tvoje veselje do dela.

      Pa še nekaj, zdi se mi prav simptomatično, da objava -So študentke bonitete- ni komentirana:)

    2. Zanimivo in poučno. Na Pravni fakulteti je stanje dokaj drugačno, čeprav seveda še vedno bolj na ravni študentske kot učiteljske populacije (med učitelji in sodelavci je, ob hitrem pregledu te strani, ki sicer ne vsebuje zgolj habilitiranih sodelavcev, bi bilo razmerje 45:18).

      Kar se tiče komentarja omenjene objave, pa bi bil tudi sam vesel komentarjev, čeprav morda njihovo pomanjkanje ni zgolj problem te objave, ampak sramežljivosti komentatorjev na tem blogu nasploh. Brez komentarja je vsaj zaenkrat denimo tudi zadnjih deset objav.

      A kakorkoli že: kakšen pa je vaš komentar k oni objavi?

    3. Je pa tudi res, da je izredno velika razlika v razmerju obeh spolov pri študiju fizike med različnimi državami. Svetel primer je že sosednja Italija, kjer je med študenti fizike veliko deklet, prav tako tudi potem med doktorskimi študenti (na žalost nimam statistike, a že na prvi pogled je občutna razlika nasproti Sloveniji, pa ne samo Sloveniji, tudi Nemčiji, Avstriji, itd…).

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.