Obleka naredi človeka in fiziki

    Že nekaj časa sem si želel napisati par besed o oblačenju v akademsko-raziskovalni sferi, pred kratkim pa me je vrstnica na večerni zabavi vprašala, kdaj si nameravam končno najti kakšno pravo delo, kar me je ponovno spodbudilo k razmišljanju o tej temi. Na odnos ljudi do raziskovalcev v bazični znanosti namreč verjetno vpliva tudi dejstvo, da je veliko raziskovalcev oblečenih nekoliko študentsko, torej brez pravil, ki veljajo v poslovnem svetu.

    Kot mlad osnovnošolec sem slišal zgodbe o mladih sveže diplomiranih ekonomistih, ki so prišli prvi dan dela v banko oblečeni v kavbojke in majico, pa so jih poslali domov, da se preoblečejo v obleko s srajco in kravato. To me je čudilo, konec koncev sem videl tako vrstnike kot tudi mnoge odrasle hoditi po svetu v kavbojkah in majici. Razložili so mi, da resna obleka vzbuja zaupanje: le kako naj človek zaupa svoj denar človeku v kavbojkah in majici?!

    V fiziki, (vsaj v bazičnih raziskavah) velja zanimivo obratno pravilo, da ne zaupaj ljudem, ki predstavljajo svoje delo v suknjiču in kravati – zagotovo imajo kaj za bregom, sicer tega ne bi poskušali prikriti za poslovno obleko!

    Res pa je, da recimo predstavitve na konferencah bazičnih raziskav v bistvu niso predstavitve strankam, temveč sodelavcem – raziskovalcem, ki se ukvarjajo s podobnimi problemi in so na konferencah, da bi slišali zanimive novosti in se kaj naučili. Kdo so prave stranke raziskovalcev v bazičnih znanostih? To je celotna družba, ki bo imela koristi od napredka v raziskavah, ter politiki, ki družbo neposredno zastopajo in se v njenem imenu odločajo o delitvi denarja za raziskave. Ko se raziskovalci lotimo predstavitev “strankam”, javnosti ali politikom, seveda tudi sami iz omar privlečemo poslovne obleke.

    Ena izmed strank raziskovalcev, ki sodelujemo v izobraževalnih ustanovah, so tudi študentje. Vendar tam vzpodbude za oblačenje v poslovno obleko ni: sam se spomnim iz študentskih let, da so mi bili velikokrat bolj pri srcu profesorji, ki so se oblačili bolj sproščeno, saj so bili večinoma tudi bolj dostopni, duhoviti in prijazni.

    Marsikdo si verjetno misli, da se tako oblačimo, ker se drugače ne znamo. Slišal sem že za stereotipe, da je za znanstvenike ukvarjanje z obleko izguba časa, ki nas drži stran od naših mikroskopov in osciloskopov. Mogoče obstajajo tudi taki znanstveniki, vendar smo po mojih lastnih izkušnjah ravno toliko modno osveščeni, kot katerakoli druga skupina zaposlenih. V resnici pa se oblačimo bolj udobno in “športno”, ker smo se na tihem dogovorili, da je to sprejemljivo. Ko je dogovor, da je v redu, če si pri celodnevnem sedenju za računalnikom oblečen udobno, se zdi oblačiti v poslovno obleko narejeno. Da bi marsikomu ustrezal tak dogovor, verjetno potrjujejo “sproščeni petki” (casual Fridays), ko je tudi v firmah dovoljena bolj športno-elegantna izbira obleke. Nenazadnje se tudi ljudje, ki so imeli v službi poslovne obleke, popoldne preoblečejo v bolj udobne stvari.

    Osnova omenjenega “tihega” dogovora je, da smo znanstveniki po naravi uporniki proti vse vrste normam. Konec koncev moramo za nova odkritja znati dvomiti v obstoječe vzorce in biti sposobni razmišljati izven sprejetih okvirov razmišljanja. En slavnejših takih “upornikov” je bil Richard Feynman, nobelovec, ki je bil svoj boj proti kravatam: večkrat je nalašč teatralno snel kravato po prihodu na svoja predavanja, ali pa je spravljal v zadrego osebje v fakultetnih profesorskih klubih, ko se je na vratih s pomembnimi gosti pojavil brez nje, kljub temu, da je bila predpisana.

    Po eni strani je ta upor proti konvencionalnim poslovnim pravilom oblačenja sporočilo, da raziskovalci počnemo to, kar počnemo, in smo, kar smo, zaradi svojih sposobnosti, ne zaradi svojega zunanjega izgleda. Po drugi strani pa je le odraz tega, da toge norme in pravila tudi sicer počasi izgubljajo pomen v družbi, in postaja oblačenje vedno bolj le stvar osebnega okusa. Ne trdim, da je to dobro, ampak tako je: vedno več je tudi poslovnežev, sploh Američanov, ki se ne oblačijo več v srajce in kravate, pa tudi na fakultetah se opazi razlike v oblačenju med različnimi generacijami. Ta trend se je pri raziskovalcih, ki nimamo vsakodnevnih stikov s stranko, poleg tega pa smo velikokrat tolerantni in dojemljivi za drugačnost, le začel nekoliko prej.

    Slišal sem že pomisleke, da tako oblačenje lahko dela bazične raziskave neprivlačne za mlade študente, saj se jim verjetno zdimo kot ljudje neurejeni in razpuščeni. Ljudje te vsekakor drugače dojemajo, če si v poslovni obleki ali pa oblečen bolj športno, kot sem že večkrat doživel predvsem v trgovinah. Vendar je marsikomu ravno ta sproščenost bolj privlačna, ker ni togo in vpeta v “starinske” vzorce, ter sporoča, da je pomembno, da se dobro počutiš in kvalitetno delaš; ali boš imel pri tem okoli vratu kravato, pa je tvoja stvar.

    Prototip znanstvenika je suh možic skuštranih las v beli halji z neznanimi aparaturami v rokah. Delo fizikov velikokrat ne zahteva halje, temveč sedenje za računalnikom, na katerem poteka analiza izmerjenih podatkov. Na drugih področjih znanosti so stvari verjetno drugačne. V mikrobiologiji, kjer imam kar nekaj prijateljev, delo v laboratoriju kliče po belih haljah, videl pa sem, da tudi na konferencah predstavljajo v srajcah in suknjičih. Zato bi bilo prav zanimivo slišati od kolegov iz drugih področij, kakšen je njihov pogled na to temo.

    9 KOMENTARJI

    1. Zanimiva je tudi primerjava v oblačenju med fiziki z različnih kontinentov (merjeno predvsem po tem, kje sedijo, ne toliko kaksne nacionalnosti so originalno, čeprav tudi). Po mojih izkušnjah gre nekako tako od bolj sproščenega oblačenja k manj sproščenemu: američani, evropejci, azijci (recimo azijec v kratkih hlačah za računalnikom je precejšnja redkost, medtem ko je američan v kratkih hlačah, ki ima referat na pomembni konferenci precej pogost pojav). Poleg tega so tudi nianse glede na to, s čem se ukvarjajo fiziki. Tako so recimo med teoretiki tipično raziskovalci, ki se ukvarjajo z monte carlo simulacijami ali pa z računanjem korekcij, bolj formalno napravljeni kot tisti, ki se ukvarjajo z grajenjem modelov…

    2. Pred časom me je nasmejal tale članek:

      http://www.zurnal24.si/cms/novice/slovenija/index.html?id=71306

      Zelo zanimivo je to, da pravila oblačenja pri zagovorih na strojni fakulteti dekan Duhovnik utemeljuje s podobnimi kodeksi drugod po svetu. Ne vem pa, kaj bi kandidat za rektorja porekel za etiketo (T-shirt) na zagovoru doktorata iz področja računalništva na univerzi Carnegie Mellon (ki je med 15 najboljšimi univerzami na svetu):

      http://videolectures.net/sep08_leskovec_tdef/

      Mislim, da bi bilo na mestu kandidata za rektorja povprašati, ali v primeru izvolitve namerava podobna pravila uvesti za celotno UL.

    3. Med sproscenimi in sprosceno oblecenimi seveda ne smemo pozabiti na De Gennesa… saj verjetno je kdaj kaj bolj nobel oblekel (vsaj za nobel-ovo nagrado), jaz se ga spomnim samo v karirasti srajci in kratkih hlacah 🙂

      Po moje je najbolj primerna dezela za debatiranje o oblekah Velika Britanija, (npr Cambridge), kjer ljudje vedo, kako se obleci dogodku primerno. Isti clovek bo dopoldne v kratkih hlacah, zvecer pa v black tie, ce bo to dogodek od njega 'zahteval'. Vecina bo sledila temu (pogosto napisanemu) pravilu in ce se na kaksni univerzitetni slovensnosti pojavis v kavbojkah namesto v 'gown'… bos izpadel zelo neprimerno – ce ti bodo sploh pustili vstopiti. Verjetno ne.

      Saj ne recem, da bi morali take 'maskarade' uvesti tudi pri nas, ampak vsaj za diplomo (ki je za vecino zakljucek studijske poti), se pa res lahko malo bolj spostljivo in slovesno oblecemo.

      Osebno sem pristas, da se pac oblecemo dogodku 'primerno'. Da imamo v omari tako kratke hlace kot vecerno obleko. In da znamo oboje obleci in tudi nositi. Kar ni isto.

      Me zanima, kaj bo Matej porekel na tole debato 🙂

    4. Malo bolj slovesna obleka za diplomo že, ampak ne predpisovanje do potankosti (npr. barva). Sam imam v omari še vedno obleko, ki sem jo pred že skoraj desetletjem oblekel na zagovoru (nisem prepričan, če bi mi bila še prav), ampak po Duhovnikovih merilih mi pristop k zagovoru tako in tako ne bi bil omogočen, ker je obleka bolj kričečih barv.

    5. Hvala za zanimive komentarje!

      Jure, ali je kdo od tvojih vrstnikov v CERNovski teoretični diviziji med delom oblečen v suknjič in kravato? Kaj pa na seminarjih?

      Res je, da se navade glede oblačenja nekoliko razlikujejo med državami. Moja izkušnja z Veliko Britanijo je, da sploh niso tako zapeti pri oblačenju, kot si predstavljamo, res pa je, da je na Oxfordu in Cambridgeu verjetno malo drugače kot na Londonskih univerzah. Na dogodkih, kjer obleka ni natančneje predpisana, so včasih preveč "sproščeni" še za moj slovenski okus.

      Slavni teoretik (takoj za Juretom 🙂 ) John Ellis je Anglež: če se ga spomnite iz videa o LHC, ki ga je pripravil Daily Show, je imel na sebi "razvleceno" majico (Walter pa je ime srajco, kravato in suknjič).

      Vsekakor mislim, da je lepo, če se ob svečanih priložnostih primerno oblečemo. Pri tem znanstveniki nismo izjeme: v enem od komentarjev je bil omenjen nobelovec de Gennes, ki pa je, kot pokaže slika na wikipediji, za primerne priložnosti tudi sam oblekel srajco in kravato.

    6. Zanimivo, da smo, po komentarjih sodeč, Slovenci dokaj naklonjeni temu, da se za primerno priložnost tudi "zrihtamo".

      Sam prihajam iz biokemijskih vod, vendar se mi podobno kot Iliji zdi, da znajo biti tudi na tem področju znanstveniki še preveč sproščeni. Ok, predavanje pred kolegi na konferenci v razvlečenem puloverju se mi zdi čisto na mestu, drugo pa je, če se takšni pojavijo zvečer na gala večerji na zelo mondeni lokaciji. Potem pa dobimo res pisano druščino, od takih, ki so se oblekli res uglajeno do onih, ki so po videzu sodeč izkoristili popoldne za drvenje po turističnih znamenitostih in vsi prešvicani treščili na gala prireditev.

    7. hm, kako pa je kaj z oblačenjem znanstvenic (zdi se mi, da menda ne nosijo kravat in karirastih srajc .. ali pač)? opažate kaj posebnega ali je vzorec premajhen? 🙂

    8. O oblacenju znanstvenic (govorim za fiziko): jaz imam obcutek, da za delo v laboratoriju prevladajo udobna oblacila, hlace (tudi kratke), kavbojke, majice. Se ne zgodi redko, da je treba zlezti pod mizo ali na mizo in pri tem bi bilo ozko krilo in visoke pete… no, v veselje moskih, ampak v bistvu neprimerno.

      Da ne govorimo o nakitu (bingljajoce zapestnice, dolge verizice in tudi cisto navadni prstani) so lahko zelo nevarni – ce pac delas kaj takega.

      Obcutek imam, da kadar znansvetnice nastopamo v javnosti, na primer za predavanja ali konference, ze malo vec damo nase (ozrioma manj 🙂 Takrat pogosteje oblecemo krila ali obleke in za kaksen slavnostni dogodek tudi kaksno vecerno obleko.

      Je pa res, da (razen v strogem poslovnem svetu) zenske nimajo tako strogih 'predpisov', kaj naj oblecejo. Ko so vsi moski v crnih oblekah, so zenske v raznih barvah in raznih oblikah, dolzinah in globinah.

      Hm, sem hotela pogledati, kako je 'dandanes' kaksna raziskovalka oblecena ob prejemu nobelove nagrade… pa je bila zadnja podeljena fizicarki leta '63, kemicarki pa '64. Ups.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.