Naslov vas verjetno tako ali tako ni zavedel: seveda gre za Vrhovno sodišče ZDA, kjer so po nekajmesečnih ugibanjih o možni upokojitvi Ruth Bader Ginsburg in še dolgotrajnejših tovrstnih ugibanjih v zvezi z Johnom Paulom Stevensom dočakali prvo upokojitev enega od vrhovnih sodnikov v mandatu predsednika Obame. Upokojil se bo David Souter, eden izmed dveh sodnikov, ki veljata za člana liberalne četverice, čeprav ju je imenoval republikanski predsednik (Souterja Bush st., Stevensa pa Ford).

O pomenu ameriškega Vrhovnega sodišča za ameriški pravni sistem verjetno ni treba posebej razpravljati, saj nas o tem tudi drugod po svetu dobro seznanja ameriška kultura, od dnevnih novic do knjižnih uspešnic in hollywoodskih uspešnic. A vendar ni tako usodno drugačen pomen, ki ga imajo za evropske pravne sisteme tudi naša najvišja sodišča, po novem za nas denimo tudi Sodišče Evropskih skupnosti – le da se ta pomen niti približno enako ne odrazi v širši splošni in politični zavesti.

V ZDA so se takoj po neuradni objavi upokojitve začeli oblikovati seznami možnih kandidatov za njegovega naslednika, o glavnih kandidatih oziroma kandidatkah se že vije razprava o tem, kaj potencialno spornega so kdajkoli rekli, ljudje razmišljajo celo o idealnih kandidatih, ki to nikoli ne bodo (mimogrede: eden od zadnjih treh, Jose Cabranes, je skupaj s svojo ženo, profesorico na Yale Law School, pred nekaj tedni gostoval tudi na ljubljanski Pravni fakulteti). Za lep pregled pomena, ki ga ima za ameriško pravno in splošno srenjo izbira novega kandidata, si lahko ogledate le zapise zadnjega tedna na pravnih in političnih blogih.

Kako pa je s tem v Evropi? Nekoč sem o tem na kratko že pisal v knjigi Sodni federalizem Evropske unije, kjer sem med drugim zapisal, da

[v] zvezi z imenovanjem sodnikov [Sodišča Evropskih skupnosti] še vedno vlada prepričanje, da gre predvsem za nekakšno strokovno-tehnično telo, ki z nekakšno formalno (ali golo tehnično) uporabo pravil skrbi za ustrezno razlago pravnega reda Skupnosti oziroma Unije.

Ta ocena še vedno drži, po mojem za skoraj vse države članice, in to neodvisno od teže in vsebine sodb, ki jih Sodišče ES iz svojih pravljično odmaknjenih luksemburških sodnih dvoran nenehno pošilja v prestolnice (kot, seveda, tudi bolj ali manj neodvisno od težko merljive kakovosti posameznega sodnika, saj za točno oceno ob kolegialnem načinu dela sodišča niti ni možnosti). Za primer le pomislite, ali veste, kdaj in kako smo nazadnje izbirali slovenskega sodnika za to sodišče? Odgovor se skriva v tej novici.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments