Pred dobrim desetletjem so na indonezijskem otoku Flores arheologi našli ostanke preprostega kamnitega orodja, ki so ga izdelali naši davni predniki. Najdba sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi datacija ostro izklesanih kamnov pokazala, da so stari vsaj 700.000 let, kar pomeni, da so iz časov, ko naj na tem območju še ne bi bilo ljudi.
Indonezijski otok Flores leži namreč severno od Avstralije med Timorjem in Javo. Čeprav je na videz blizu jugovzhodni Aziji, vseeno leži onkraj Wallaceove črte, ki razmejuje živi svet Azije in Avstralije. Razmejitev predstavlja naravno biološko mejo, ki je večina živali zaradi močnih oceanskih tokov ne more preprosto prečkati, prvi pa jo je opisal Alfred Russel Wallace, ki je sočasno z Darwinom prišel na idejo evolucije z naravno selekcijo. Zaradi geografske ločenosti evolucijski razvoj vrst na obeh straneh Wallaceove črte ni potekal enako, zato so se nekoč iste živalske vrste sčasoma začele razlikovati.
Najdba pritlikavke z majhno lobanjo
Do odkritja omenjenih kamenodobnih orodij je veljalo prepričanje, da so ljudje prečkali to naravno mejo in prispeli na Flores šele pred nekaj deset tisoč leti, kar je bistveno kasneje, kot je bila starost kamnin, ki so jih na indonezijskem otoku našli arheologi. Avstralski profesor arheologije Michael Morwood, ki so mu poslali kamnita orodja v pregled, je hitro sklenil, da bi bilo dobro zadevo bolj natančno raziskati. Skupaj s sodelavci so ocenili, da je jama Liang Bua na otoku Flores, kar v jeziku domačinov pomeni mrzla jama, kraj, kjer bi lahko našli morebitne ostanke praljudi. Zato so v jami začeli izkopavanja, ki so bila tudi tehnično dokaj zahtevna. Izkopati so morali namreč več kot petnajst metrov globoko jamo, da bi dosegli plasti sedimentov, ki so ustrezale času pred več deset tisoč leti.
Ko so že dve leti kopali in skrbno presejali in pregledali vse, kar so prinesli na površje, se jim je končno nasmehnila sreča. Našli so majhno koščico roke, ki je sprva niso znali prav dobro identificirati. V naslednjem letu kopanja so naleteli le še na zob, ki bi lahko bil človeški. Ko jim je denarja za nadaljnje izkopavanje že začelo zmanjkovati, so leta 2003 končno naleteli na dobro ohranjen človeški skelet. Ker je bila lobanja zelo majhna, so bili sprva prepričani, da gre za deklico, a so kmalu opazili, da ima lobanja tudi modrostni zob, ki ga tako majhni otroci še nimajo. Kot se je izkazalo, ni šlo za otroka, ampak za človeku podobno pritlikavo bitje ženskega spola, staro okoli 30 let, z zelo majhno glavo. Glede na najdene kosti naj bi bila pritlikavka visoka le en meter.
Zaradi majhne lobanje in drugih značilnosti, ki so jih razbrali iz oblike kosti, so najdbo klasificirali kot novo, do takrat še neznano biološko vrsto, ki so jo poimenovali Homo floresiensis, skelet najdene pritlikavke pa so po imenu nahajališča označili s kratico LB1. Kasneje so na istem najdišču našli še ostanke dvanajstih drugih skeletov, ki so prav tako pripadali tej izumrli vrsti pritlikavih praljudi. Ker je bila takrat zelo aktualna serija filmov Gospodar prstanov, so v medijih domevno novo vrsto praljudi poimenovali kar hobiti.
V istih plasteh so našli tudi ostanke kamenodobnega orodja, oglja in kosti slonov, kar je pomenilo, da so ti domnevni hobiti uporabljali ogenj in lovili slone, zato je vse skupaj postajalo le še bolj nenavadno. Najdeni ostanki skeletov so namreč pričali, da so imeli hobiti manjše možgane, kot jih imajo danes šimpanzi. Njihov volumen je znašal le tretjino povprečnega volumna možganov današnjih ljudi, hkrati pa naj bi hobiti uporabljali ogenj in izdelovali orodja.
A presenečenj s tem še ni bilo konec. Z datacijo sloja usedlin, v katerem so našli kosti hobitov, so ugotovili, da usedline niso starejše kot 30.000 let. S še natančnejšo metodo datacije s pomočjo razmerja ogljikovih izotopov v kosteh so nato zaključili, da najdene kosti vseh hobitov ustrezajo obdobju pred 13.000 do 94.000 leti. To je pomenilo, da so pritlikavci živeli celo sočasno z modernim človekom.
Nenormalno razviti ljudje ali hobiti?
Zgodba o odkritju se je še dodatno zapletla, ko si je decembra 2004 kosti hobitov začasno prisvojil 79-letni starosta indonezijske paleontologije profesor Teuku Jacob. Po nekaj mesecih preučevanj je prišel do zaključka, da ne gre za novo vrsto rodu Homo, ampak le za degenerirano pritlikavo obliko povsem običajnih sodobnih ljudi, ki so imeli genetsko okvaro, pri kateri lobanja ne zraste do takšne velikosti, kot je običajno za zdrave ljudi. Žal je prof. Jacob lobanjo in druge kosti med preučevanjem prenesel iz kraja, kamor jih je shranila ekipa najditeljev, v lastni laboratorij. Za to odtujitev naj sploh ne bi imel potrebnih dovoljenj, najhuje pri vsem pa je, da je konec februarja 2005 kosti vrnil deloma poškodovane, dve koščici pa sta celo manjkali. Jacob je vse obtožbe o nestrokovnem ravnanju z dragoceno najdbo seveda zanikal in trdil, da so bile kosti poškodovane že, ko jih je prejel v pregled. Z ostanki domnevnih hobitov naj bi ravnal enako strokovno kot vsi drugi znanstveniki, ki imajo opraviti s tako dragocenimi najdbami.
Idejo indonezijskega profesorja, da v resnici ne gre za novo vrsto rodu Homo, ampak za degenerirano obliko pripadnikov naše vrste Homo sapiens, je povzelo tudi nekaj zahodnih strokovnjakov. Vendar pa trenutno vse kaže, da imajo večino argumentov na svoji strani zagovorniki nove vrste Homo floresiensis. Z natančnimi analizami ohranjene lobanje hobita jim je uspelo ustvariti računalniški model oblike pritlikavih možganov in pokazati, da nima takšnih značilnosti, kot jih lahko opazimo pri današnjih ljudeh, ki imajo zaradi genetskih okvar podobno majhno lobanjo. Čeprav so bili možgani hobitov celo nekaj manjši od možganov današnjih šimpanzov, pa imajo bistveno drugačno strukturo. Iz strukture lobanje so lahko razbrali, da imajo v primerjavi s šimpanzi bolj razvita področja, ki so značilna za višje kognitivne dejavnosti.
Proti teoriji o hobitih kot patološki obliki običajnih ljudi govorijo tudi druge najdbe, ki jih arheologi nimajo le v enem samem primerku. Iz ene same 18.000 let stare lobanje seveda težko sklepajo na značilnosti celotne populacije, saj je konkretno bitje lahko bolehalo za katero od bolezni in zato njegove kosti niso tipične za vso vrsto. Na srečo pa so našli že veliko zob in delov čeljusti, zato lahko nekaj pomislekov skeptikov že ovržejo. Težko bi recimo pojasnili, kako so lahko čeljusti hobitov, ki sta živela več tisoč let drug za drugim, zgolj po naključju enako bolezensko deformirane.
Prav tako so nekatere značilne koščice dlani pri ljudeh bistveno drugače oblikovane kot pri opicah in starejših oblikah človeških prednikov. Ljudje imamo namreč zelo dobro razvit pincetni prijem s palcem in kazalcem roke, kar nam je v veliko pomoč pri najrazličnejših opravilih, a takšna struktura kosti po drugi strani ni tako priročna za visenje na vejah dreves ali trenje oreščkov. Zanimivo je, da je struktura teh ključnih kosti dlani hobitov bliže strukturi, ki jo opazimo pri opicah, kot njihovi strukturi pri ljudeh. To je še eden od dokazov, da zelo verjetno hobiti niso degenerirana oblika modernih ljudi, ampak svoja vrsta.
Dokončno potrditev, da gre za novo vrsto in ne za deformirane ljudi, bi dala šele analiza mitohondrijske DNK. A arheologom je žal iz doslej izkopanih kosti hobitov še ni uspelo izolirati. Nadejajo se, da jim bo to uspelo iz najdbe zoba, ki so ga že od odkritja naprej skrbno hranili, da se morebitni ostanki biološkega materiala ne bi kontaminirali. Če jim izolacija DNK uspe, bomo o tem gotovo še veliko slišali.
Veja, ki se je odcepila
Najdba nenavadnih skeletov na indonezijskem otoku Flores nas še dodatno opozarja, da evolucija nikakor ni proces, ki bi premočrtno vodil od preprostejših k bolj kompleksnim oblikam življenja. Takšna predstava o evoluciji kot nosilcu napredka je napačna. Biologi radi opozarjajo, da si evolucijski razvoj najlaže predstavljamo s prispodobo razvejanega drevesa. Tako kot se drevo razveja in veje na njem rastejo vzporedno, se tudi biološke vrste iz istih prednikov razvijajo v različne nove vrste.
Pri hobitih z otoka Flores gre zelo verjetno za biološko vrsto, ki se je od evolucijske veje, iz katere smo se razvili moderni ljudje, odcepila že pred približno dvema milijonoma let, a ji je uspelo preživeti skorajda do časov, ko smo ljudje že začeli graditi prva mesta. Pred odkritji na otoku Flores je veljalo, da so bili neandertalci zadnja vrsta iz rodu Homo, ki si je še delila prostor z modernim človekom, dokler ni pred 24.000 leti izumrla. Če datacije držijo, pa so indonezijski hobiti izumrli šele pred 12.000 leti, torej še kasneje kot neandertalci. Čeprav poznavalci zatrjujejo, da možnosti za kaj takega skorajda ni, pa marsikoga vseeno vznemirja misel, da bi na kakem odročnem otočku še danes lahko živela skupinica pritlikavih bitij z majhnimi glavicami, ki bi znala zakuriti ogenj, a vseeno ne bi bili ljudje.
