Zaposlovanje na Univerzi v Ljubljani

    Nekaj dni nazaj sem zvecer doma pila caj in precej brezciljno surfala po internetu, pa nekako pristala na domaci strani Ljubljanske univerze, in tam, da malo vidim, kaj se kaj dogaja, kliknila na povezavo ‘prosta delovna mesta’. Kar tako; trenutno ne iscem sluzbe. Ampak poglej, poglej, tole mi je pa vendarle padlo v oci: FKKT (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologije, moja alma mater) razpisuje mesto visokosolskega ucitelja! Ko zacnem brati razpis, se se bolj razveselim. Takole se namrec glasi:

    JAVNA (MEDNARODNA) OBJAVA PROSTIH DELOVNIH MEST
    1. Razpisano delovno mesto:
    Visokosolski ucitelj (za podrocje biokemije in molekularne biologije na katedri za biokemijo)
    Za nedolocen cas in s polnim delovnim casom.
    http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=2245

    Hej, to bi pa lahko bilo nekaj zame! Sem mednarodna raziskovalka na podrocju biokemije in molekularne biologije, trenutno (za dolocen cas) nastanjena v New Yorku, za katerega sicer nikakor ne morem reci, da je nezanimivo mesto, ampak no, drago pa vsekakor, pa veeeliko in glasno, pa dostikrat malo samotno, pa se cel vikend je prav nemarno dezevalo… V Ljubljani so pa mama in ata, pa prijatelji pa mali necaki, pa tam nekje zraven Pokljuka, Polhograjska grmada, Cres… Ob temle razpisu mi torej, moram priznati, malo poskoci srce.

    No pa berem naprej, kaksni so kaj razpisni pogoji:

    – “Doktorat znanosti.”
    Aha, to imam.
    (No ja, nisem cisto prepricana, da tudi v oceh Univerze v Ljubljani zares imam doktorat. Kolikor vem, se v Ljubljani zahteva, da vsak doktorat, pridobljen na kaki tuji univerzi (moj je s Kalifornijske univerze v Berkeleyu) pregleda in odobri komisija z Univerze v Ljubljani, preden se prizna kot Doktorat. Ampak nad to slovensko posebnostjo sem se ze dovolj razburjala nekaj let nazaj in potem ugotovila, da pac ni vredno zivcev. Gotovo pa ljubljanske komisije, ki mednarodno objavljajo prosta delovna mesta, razumejo, da jo tole z doktorati ena velika neumnost, in se obnasajo temu primerno. Tako si vsaj mislim…)

    No, ze druga postavka razpisnih pogojev pa dokoncno zatre moje navdusenje:

    – “Veljavni naziv docent, izredni profesor, redni profesor za podrocje biokemije in molekularne biologije, pridobljen na Univerzi v Ljubljani.”

    Ne, naziva docenta na Ljubljanski univerzi pa vsekakor nimam. Ampak kako naj bi ga pa imela, saj vedar ne zivim v Ljubljani!

    Nekam absurdno se bere, a ne? Mednarodni, pardon, (mednarodni) razpis za pedagosko mesto, ki kot pogoj postavlja ze pridobljeni naziv docenta na Univerzi v Ljubljani??

    Hmm, no, kaj pa vem, mogoce pa so po svetu biokemiki, ki tekoce govorijo slovensko in imajo naziv docenta z ljubljanske univerze. Dvomim sicer, da redno brskajo po internetnih straneh Univerze, ampak gotovo je bil ta (mednarodni) razpis objavljen se kje! Recimo na Naturejobs.com, splosno uveljavljenem portalu za iskanje delovnih mest na podrocju naravoslovnih znanosti. Odsurfam na Naturejobs (http://www.nature.com/naturejobs/index.html). Ta teden je na Naturejobs objavljenih 5277 znanstvenih delovnih mest. Delovna mesta se lahko isce po podrocjih, kljucnih besedah, geografskih regijah… V razdelitvi po geografskih regijah ima recimo Irska ta teden objavljenih 384 delovnih mest, Svica 162, San Francisco 148. Kaj pa Slovenija? “0 zadetkov”. “Ljubljana”, ”Univerza v Ljubljani”, “FKKT”? Takisto – “0 zadetkov”!

    Hmm…
    Ampak res, cisto nic? Niti eno samo samcato mesto ni razpisano v drzavi Sloveniji?

    Za hec vtipkam se “Iceland”, drzavo s 300,000 prebivalci, ki je trenutno popolnoma bankrotirana… No, tudi na Islandiji je razpisanih “0” znanstvnih delovnih mest. To mi je nekako v tolazbo…

    Da se vrnem na razpis na Ljubljanski univerzi. Beremo ga lahko torej nekako takole:
    “Dragi (mednarodni) biokemiki in molekularni biologi, ki ste med 18. novembrom in 3. decembrom 2008 slucajno naleteli na nas razpis, objavljen na strani Univerze v Ljubljani (ne, niti na straneh FKKT, Oddelka za biokemijo, ali Slovenskega biokemijskega drustva ne najdem kakega malega obvestila…), in ste pole tega po moznosti se inovativni raziskovalci in nadarjeni pedagogi, itd itd, javite se!”

    Na objavo skusam gledati s humorjem, ker, kaj pa vem, kako pa naj drugace? Ampak ej, ljudje, bodite resni! Vse te razprave o sanghajskih lestvicah, bolonjskih prevratih, D/V ali kaksnih ze faktorjih in kvantitativnih tockovanjih takih in drugacnih…; vendar ali ni kakovost neke univerze predvsem odvisna od kakovosti njenega kadra? Medtem ko druge svetovne univerze tekmujejo med sabo, kako bi pridobile najboljse ume z dolocenega podrocja, so razpisi, kot je tale na ljubljanski FKKT, namenjeni… – ja, komu le?

    Pa sploh nocem trditi, da bi bila jaz dober kandidat. Mah, saj se “kvanitativnih zahtev” za docenta po moje na dosegam (vsaj kolikor uspem razbrati iz na internetu objavljenih pravilnikov o tockovanju. Kako naj se (mednarodni) clovek v tem znajde, je seveda drugo vprasanje.
    (Po drugi strani bi lahko pa na hitro objavila kako monografijo; v prijateljevi zalozbi, recimo?? To bi mi prineslo “do 20 tock”, pise v pravilniku, torej dovolj za docenturo…))

    Jih pa poznam kar nekaj: pametnih, zagrizenih slovenskih znanstvenikov z obsirno bibliografijo, ki so trenutno (mednarodni). Zal so, podobno kot jaz, nad perspektivami v ljubi zeleni Sloveniji tako razocarani, da za razpisi niti gledajo ne vec. Saj, zakaj pa bi?

    Moja velika sreca je, da trenutno res ne iscem sluzbe. Januarja zacnem namrec s pedagoskim delom na Univerzi Columbia. Kot posdoktorska raziskovalka sicer, s pogodbo za dolcen cas (3 leta) in brez moznosti za napredovanje, ampak vendarle, 3 leta so le dolga doba. Predvsem se pa zelo veselim dela s studenti, pri predmetu, ob katerem se bom tudi sama veliko naucila, v prijaznem, stimulativnem in raznolikem pedagoskem timu…
    (To mesto sem dobila tako, da sem se prijavila na razpis; slabo leto nazaj. Moja prijava je vljucevala moj zivljenjepis, bibliografijo, predlog znanstvenega projekta, esej o preteklih znanstvenih izkusnjah, ter esej o pedagoskih nazorih in izkusnjah. Aja, pa 3 priporocilna pisma. (Kaj je ze to, priporocilno pismo??) Potem sem imela cez nekaj mesecev se intervju. Nobenih tock.)

    Potem pa…, kaj pa vem? Mogoce se bo pa v naslednjih treh letih v Sloveniji vse spremenilo?? Drzim pesti…
    Do takrat pa en (mednarodni) pozdrav!

    22 KOMENTARJI

    1. Alenka, cestitke k sluzbi na Columbia! Glede zahtev o docenturi pa se seveda povsem strinjam. Kako absurdna je ta zahteva recimo pove veliko tudi to, da nemci, kljub temu da so se vecji birokrati in imajo ravno tako sisteme habilitacij, pri razpisu “tenure track” mest habilitacij ne zahtevajo! Iz prakticnih razlogov, ki si jih ze sama podala: ideja je dobiti najboljsega kandidata in ne tistega, ki pridno ustreza vsem birokratskim zahtevam. Vse skupaj se da z nekaj dobre volje takoj urediti – recimo da se namesto predhodne habilitacije zahteva habilitacija v roku enega leta oz. pred nastopom sluzbe.

      Glede nostrifikacij doktoratov ne vem veliko, a naj navrzem anekdoto o res uspesnem raziskovalcu/prijatelju, ki si je kariero zgradil v Nemciji in ZDA, pa se sedaj iz meni ne cisto jasnih vzrokov zeli vrniti v Romunijo. Doktorat pridobljen v Nemciji je moral prevesti!, postopek za ze pridobljeno sluzbo pa traja ze nekako dve leti. Upam, da v Sloveniji ni tako hudo, kar lahko predvidevam po tem, da so se le nekateri uspeli vrniti v Slovenijo po tem, ko so opravili doktorat(+se nekaj tlake) v tujini.

    2. Ni dobro posploševati iz Ljubljane na Slovenijo. Kar velja za Ljubljano, ne velja za vso Slovenijo. Univerza v Novi Gorici ne zahteva nostrifikacije doktorata in priznava na drugih univerzah pridobljene akademske naslove.

    3. Da je v Romuniji proces še bolj otežen, je slaba tolažba. Po anekdoti sodeč se tudi v Romunijo kdo vrne. V primerjavi z deželo, kamor se ne vrne nihče, potem tudi omenjeni romunski sistem nostrifikacije ne zgleda tako slabo…

    4. moja izkušnja: razpisano mesto mladega raziskovalca, izpolnjujem vse pogoje, zato se prijavim. Grem na razgovor, prva stvar, ki mi jo povejo: Ste zelo v redu, izpolnjujete vse pogoje, ampak, veste, mi že nekoga imamo, razpis je bil zgolj formalnost, hvala in nasvidenje… To se mi ni zgodilo zgolj enkrat, pravzaprav na skoraj vseh razpisih za MR. Samo večinoma niso bili tako direktni.
      + menda je na FKKT nek profesor pod pogoji za zasedbo mesta asistenta navedel, da mora imeti diplomo Fakultete za kemijo Univerze v Ljubljani. Skratka Oxford, MIT, Columbia odpadejo.

    5. Alenka, ja to je žal slovenska realnost. Sam sem sicer uspel po 6 letih iz tujine priti nazaj in dobiti mesto na Univerzi (tudi doktorat so mi uspeli nostrificirati, potem ko so najprej skoraj izgubili originialne listine z Edinburske Univerze), ampak če ti je kaj v tolažbo, sistem enako kot si ga ti opisala deluje tudi znotraj Slovenije. Naj te ne skrbi glede habilitacije – sem skoraj prepričan, da se iz tujine ne bi mogla habilitirati na UL, verjetno bi nasli kaksen trik – recimo, da nimaš mnenja študentov z Ljubljanske Univerze o uspešnosti pedagoškega dela (čeprav sem tudi prepričan, da točke bi nabrala, saj za docenta tistih dvajset točk ni tako veliko). Žal je tudi pri habiltacijah veliko bolj pomembno, kako se pišeš kot pa kaj si naredil. Moja habilitacija v izrednega profesorja se je vlekla eno leto (čeprav imam dvakrat toliko točk kot se jih zahteva za rednega profesorja!), nekateri pa z enim ali dvema člankoma kot eden od srednjih avtorjev v revijah s faktorjem vpliva 0.1 napredujejo brez težav, postajajo redni profesorji ne da bi znali en tuj jezik…

    6. Ha, Alenka, ti pa malo podcenjuješ birokracijo na Univerzi v Ljubljani! Se namreč bojim, da bi ti na temle razpisu kljub vsemu padla že na točki “doktorat znanosti”. Že res, da ga lahko nostrificirajo, ampak ta postopek mora biti izveden korektno, kar pa traja vsaj pol leta… Razpis bi bil do takrat seveda že davno zaključen. In razpisne komisije seveda ne morejo mimo tega… (sploh če imajo že v naprej izbranega svojega kandidata).

    7. Kaj si mislite o običaju v Sloveniji, da študent diplomira, magistrira in doktorira na istem oddelku, pri istem profesorju in vse raziskave opravi na (skoraj) isto temo? Kako je s tem v tujini?

    8. Po mojem ta del še ni tako problematičen, saj vse skupaj predvidoma pomeni pet let, če gre vse po planu. Biti pet let v eni skupini je prav v redu, da se človek kaj nauči. Večji problem je ta, da se po končanem doktoratu tudi zaposli(mo) v isti skupini kot so(smo) doktorirali. Idealno bi bilo, če bi imeli večjo pretočnost in bolj pomešane skupine. Prihod nekoga “od zunaj” (iz druge skupine, seveda v Sloveniji to vecinoma pomeni iz tujine) pomeni namrec velikokrat tudi prinos povsem novih znanj.

    9. Jaz bi bil vesel že, če bi znotraj Slovenije imeli večjo pretočnost, ne pa, da imamo sistem, kjer je za vsako novo prosto mesto že itak nek kandidat v samem laboratoriju in so razpisi namenjeni kvečjemu temu, da se zadosti zakonodaji.

      Pa ne samo v laboratorijih, ampak tudi npr. na ministrstvu, kjer velikokrat vidiš, da so razpisni pogoji tako ozki, da so bili pisani “na kožo” točno določenemu kandidatu. V spominu mi ostajajo cvetke v stilu “vsaj 4 leta in 5 mesecev delovnih izkušenj”.

    10. Ok, to morda ne spada pod “Zaposlovanje na UL”, a vseeno naj dodam se eno tegobo, ki mi trenutno greni zivljenje – pri prijavah na razpise ARRS moramo oddajati prijavne tekste tako v anglescini kot v slovenscini. No, saj je pisanje strokovnih tekstov tudi v slovencini prijetna vaja v izumljanju slovenskih izrazov za strokovne termine, a vseeno nekako raje pisem poljudnoznanstvene tekste, kjer nekako upam, da bo pisanje vsaj koga zanimalo, medtem ko imam pri prijavah v slovenscini vtis, da bo vsakdo, ki bo zelel razumeti za kaj gre, segel po angleski verziji, saj bodo tam uveljavljeni strokovni termini. Cemu torej pisanje prijav v dveh verzijah, nalaganje dvojnega dela ze tako preobremenjenim raziskovalcem. Kaj ne bi bilo dovolj v slovenscini napisati le povzetek (tako kot pri doktoratih)? Izgovor/razlog bi bil tako ali tako lahko isti – da gredo namreč teksti tako ali tako v preverjanje v tujino, torej bo uporabljena angleška verzija…

    11. Kaj pa tale zgodba? Prejšnji teden so na FMF obravnavali prošnjo za habilitacijo v docentko neke raziskovalno zelo uspešne mlade matematičarke, ki pa je diplomirala na pedagoški fakulteti in doktorirala na primorski univerzi. Nekakšen “posvetovalni organ” se je odločil, da bi njena habilitacija ogrožala “domače” doktorande, zato njene prošnje ne bodo posredovali komisiji za habilitacije, ampak bo nekdo kandidatko ustno prosil, naj vlogo za habilitacijo umakne. V nasprotnem primeru bo komisija napisala negativno mnenje, pri čemer se bo obesila na dejstvo, da kandidatka ni opravljala diplomskega in doktorskega izpita na FMF (ima pa neoporečno in impresivno znanstveno bibliografijo, lani pa je pol leta denimo predavala tudi na Ohio state University v ZDA).

    12. Brez imen je seveda tezko karkoli reci, saj nicesar ne vemo o resnicni tezi te matematicarke. Lahko je kuhinja, lahko pa tudi, da ni. Vsaj za fiziko vem, da so bili habilitirani za docenta ljudje, katerih znanstvena kvaliteta je precej dvomljiva, a je tu slo za kupckanje in neustvarjanje zamer (kaj natancno se je ze zgodilo z Normino hcerko?)

    13. V zvezi s tisto matematičarko: Ni prav težko ugotoviti, o kom je govora, saj je tiste, ki so doktorirali na FAMNIT-u možno prešteti na prste ene roke.

      No, ogled njene bibliografije pokaže, da je doktorirala leta 2008 in da je cca. polovico svojih izvirnih člankov objavila ravno v tem letu, cca. četrtina pa jih je datirana z letošnjim letom.

      Kaj ta nenadna eksplozija objav pomeni, težko sodim (morda je res genij, ali pa je posredi čisto nekaj drugega), je pa dejstvo, da so bili dosedanji letošnji članki objavljeni v isti številki iste revije.

      Torej: četrtina izvirnih člankov, ki jih do sedaj premore, je bila objavljena na en mah, dodatna polovica pa v obdobju zadnjega leta. To bi lahko bil indic za napihovanje lastne bibliografije (ob pomoči zelo vplivnega soavtorja) in o kaki neoporečnosti le stežka govorimo.

      Njena prošnja za habilitacijo v docentko na FMF pa me rahlo preseneča. Na UP jo že vodijo kot docentko (če je bila gostujoči profesor v ZDA, tako in tako ne more biti drugače), kar kaže na to, da si je tam habilitacijo že pridobila. Zakaj torej še en poskus habilitacije?

      Je pa tudi zanimiv podatek, da je lani predavala pol leta v ZDA. Glede na to, da si je lani šele pridobila doktorat, se mi zdi skoraj neverjetno, da je že takoj gostovala kot docentka. Doktorji iz FMF pa morajo večinoma opraviti trnovo pot postdocov v tujini, da lahko morda kdaj v prihodnosti upajo na docentsko mesto doma.

      Ampak vse navedeno res ne bi smelo vplivati (vsaj formalno) na odločanje glede habilitacije na FMF, neformalno pa si je habilitacijska komisija lahko o marsičem na jasnem.

    14. Odgovori na predzadnji komentar:

      “V zvezi s tisto matematičarko: Ni prav težko ugotoviti, o kom je govora, saj je tiste, ki so doktorirali na FAMNIT-u možno prešteti na prste ene roke.”
      Itak, mislim, da zadošča celo en sam prst. Ampak njeno ime za zgodbo ni pomembno, hotel sem le ilustrirati, kako je habilitacijska komisija na UL zgolj formalnost, saj o habilitacijah odločajo predvsem interesi vplivnih skupin.

      “No, ogled njene bibliografije pokaže, da je doktorirala leta 2008 in da je cca. polovico svojih izvirnih člankov objavila ravno v tem letu, cca. četrtina pa jih je datirana z letošnjim letom.”
      Ne razumem, kaj je s tem narobe – večina mladih raziskovalcev najprej nekaj let raziskuje, potem pa objavi več člankov zapored in doktorira. Prav tako je povsem normalno, da oddaš vlogo za habilitacijo, potem ko z objavami zbereš dovolj točk…

      “Kaj ta nenadna eksplozija objav pomeni, težko sodim (morda je res genij, ali pa je posredi čisto nekaj drugega), je pa dejstvo, da so bili dosedanji letošnji članki objavljeni v isti številki iste revije. Torej: četrtina izvirnih člankov, ki jih do sedaj premore, je bila objavljena na en mah, dodatna polovica pa v obdobju zadnjega leta. To bi lahko bil indic za napihovanje lastne bibliografije (ob pomoči zelo vplivnega soavtorja) in o kaki neoporečnosti le stežka govorimo.”
      Ne zavajaj s statistiko: omenjena avtorica ima 1 članek v 2005, 1 članek v 2006, 5 člankov 2008 in zaenkrat 3 članke v 2009. Skupaj 11 člankov ima objavljenih v 7 različnih revijah, zato se mi 3 članki v eni letošnji številki neke revije ne zdijo tako problematični. Seveda se lahko marsikaj napihuje s pomočjo vplivnih soavtorjev in mentorjev, ampak za tako oceno midva najbrž nisva pristojna – to je delo habilitacijske komisije.

      Njena prošnja za habilitacijo v docentko na FMF pa me rahlo preseneča. Na UP jo že vodijo kot docentko (če je bila gostujoči profesor v ZDA, tako in tako ne more biti drugače), kar kaže na to, da si je tam habilitacijo že pridobila. Zakaj torej še en poskus habilitacije?
      Preprosto. Univerza v Ljubljani ne priznava habilitacij drugih univerz, zato se z nazivom docenta, pridobljenim na UP ali UM ne moreš potegovati za delovno mesto na UL, ampak moraš pridobiti habilitacijo na UL. (Mimogrede, če nisi zaposlen na UL, moraš za habilitacijski postopek plačati precej visok znesek, kar te avtomatično postavi v neenakopraven položaj…)

      “Je pa tudi zanimiv podatek, da je lani predavala pol leta v ZDA. Glede na to, da si je lani šele pridobila doktorat, se mi zdi skoraj neverjetno, da je že takoj gostovala kot docentka.”
      Ampak ti ji to v bistvu očitaš, namesto, da bi ji priznal odlično referenco.

      “Doktorji iz FMF pa morajo večinoma opraviti trnovo pot postdocov v tujini, da lahko morda kdaj v prihodnosti upajo na docentsko mesto doma.”
      Formalno jim ni treba, to je zanje le prednost pri referencah! Doktorji iz drugih univerz pa morajo dobiti habilitacijo UL, da lahko za mesto vsaj formalno kandidirajo. Saj to je bila ravno izhodiščna tema bloga…

      “Ampak vse navedeno res ne bi smelo vplivati (vsaj formalno) na odločanje glede habilitacije na FMF, neformalno pa si je habilitacijska komisija lahko o marsičem na jasnem.”
      O čem si je lahko na jasnem? Saj komisija (uradno) sploh še ni bila sestavljena. Meni je jasno le to, da bi morala komisija preveriti, ali ima kandidatka ustrezno bibliografijo, in jo zavrniti, če je nima. Težava je ravno v tem, da so se na FMF vnaprej odločili, da vloge ne bodo odobrili, ker ne želijo še enega konkurenta za docentsko mesto.
      Ker pa nimajo otipljivih razlogov za zavrnitev vloge, bi bilo zanje lepše, če kandidatka vlogo kar sama umakne…

      Je že lepo, da FMF na tak način brani svoje doktorande (in tudi raziskovalno manj uspešne starejše prfokse) pred konkurenco z drugih fakultet, ampak jaz sem včasih verjel, da je tam manj spletkarjenja in privatnih interesov kot na drugih fakultetah. Pa sem se očitno motil…

    15. Ok, sedaj mi je uspelo ugotoviti za koga gre – verjetno je govora o Klavdiji Kutnar (http://www.famnit.upr.si/predstavitev/imenik/klavdijak). Me je pa kar presenetilo, kako mlad je kader na FAMNIT. Verjetno je bila situacija nekako taka pred 40 do 50 leti na FMF (oz. njeni predhodnici FNT ali kakorkoli se je ze skupni faks imenoval takrat). Sicer ne bi rekel, da je izredno nenavadno, da ima clovek takoj po doktoratu eksplozijo clankov. Rekel bi celo, da je to precej normalen pojav. Je pa res, da ne morem soditi o kvaliteti clankov.

      Se glede njenega gostovanja na Ohio State – na sicrisu lahko najdemo
      34. KUTNAR, Klavdija. Math 568 – Linear Algebra : Visiting Assistant Profesor, 1.10.-31.12.2008, Ohio State University, Columbus, Ohio, USA. 2008. http://www.math.ohio-state.edu/node/31041. [COBISS.SI-ID 1024042836]

      Ali njene objave zadoscajo za docentsko habilitacijo pa je seveda druga zgodba.

    16. Odgovori na predzadnji komentar:

      Kaže, da jo dobro poznaš, zato si ji stopil v bran, kar sicer ni nič narobe. Naj še enkrat povem, da moje mnenje ne nujno odraža resnice. Pa lepo po vrsti.

      “Ne razumem, kaj je s tem narobe – večina mladih raziskovalcev najprej nekaj let raziskuje, potem pa objavi več člankov zapored in doktorira. Prav tako je povsem normalno, da oddaš vlogo za habilitacijo, potem ko z objavami zbereš dovolj točk…”

      Priznam, to z objavami me je malo zavedlo. Bolj pozoren ogled pokaže, da so nekateri članki datirani z letnico 2008, dejansko bili sprejeti v objavo 2007 in poslani v objavo še prej.

      Kar se tiče habilitacije: Očitno je imela dovolj točk že takrat, ko si je pridobila habilitacijo na UP, razen če so seveda pogoji na UL bistveno strožji.

      “Ne zavajaj s statistiko: omenjena avtorica ima 1 članek v 2005, 1 članek v 2006, 5 člankov 2008 in zaenkrat 3 članke v 2009.”

      Kje ti vidiš zavajanje? 5/11 je približno ena polovica, 3/11 pa približno ena četrtina; o zavajanju ne more biti govora.

      “Skupaj 11 člankov ima objavljenih v 7 različnih revijah, zato se mi 3 članki v eni letošnji številki neke revije ne zdijo tako problematični.”

      To zadnje lahko deluje simptomatično in samo to se mi je zdelo nenavadno.

      “Seveda se lahko marsikaj napihuje s pomočjo vplivnih soavtorjev in mentorjev, ampak za tako oceno midva najbrž nisva pristojna – to je delo habilitacijske komisije.”

      Vsekakor. Ampak formalno lahko habilitacijska komisija le sešteva točke, napihnjene ali pa ne.

      “Preprosto. Univerza v Ljubljani ne priznava habilitacij drugih univerz, zato se z nazivom docenta, pridobljenim na UP ali UM ne moreš potegovati za delovno mesto na UL, ampak moraš pridobiti habilitacijo na UL.”

      To me je zanimalo. Hoče torej službo na UL.

      “(Mimogrede, če nisi zaposlen na UL, moraš za habilitacijski postopek plačati precej visok znesek, kar te avtomatično postavi v neenakopraven položaj…)”

      To mi je znano. Nenazadnje tudi študent brez statusa na UL (verjetno ne samo na UL) mastno plačuje izpite in celo diplomo. Pač tak sistem.

      “Ampak ti ji to v bistvu očitaš, namesto, da bi ji priznal odlično referenco.”

      Nikakor. Nič ji ne očitam, zdi se mi pa presenetljivo, da je komaj doktorirala (marca 2008), septembra pa je bila že gostujoča docentka v ZDA. Praktično pri nas sploh še ni predavala.

      “Formalno jim ni treba, to je zanje le prednost pri referencah! Doktorji iz drugih univerz pa morajo dobiti habilitacijo UL, da lahko za mesto vsaj formalno kandidirajo. Saj to je bila ravno izhodiščna tema bloga…”

      Formalno jim res ni treba, neformalno pa ne morejo dobiti docentskega mesta, brez da bi bili prej na postdoku v tujini. No, morda obstajajo izjeme. Vendar pa tega neformalnega pogoja ne gre primerjati z zaenkrat formalnim pogojem, da je za delo na UL potrebno imeti habilitacijo UL.

      “O čem si je lahko na jasnem? Saj komisija (uradno) sploh še ni bila sestavljena.”

      Mišljen je bil pogojnik.

      “Meni je jasno le to, da bi morala komisija preveriti, ali ima kandidatka ustrezno bibliografijo, in jo zavrniti, če je nima. Težava je ravno v tem, da so se na FMF vnaprej odločili, da vloge ne bodo odobrili, ker ne želijo še enega konkurenta za docentsko mesto.
      Ker pa nimajo otipljivih razlogov za zavrnitev vloge, bi bilo zanje lepše, če kandidatka vlogo kar sama umakne…”

      Nič drugače ne govori prvi del mojega komentarja: Formalno je zadeva enostavna.

      “Je že lepo, da FMF na tak način brani svoje doktorande (in tudi raziskovalno manj uspešne starejše prfokse) pred konkurenco z drugih fakultet, ampak jaz sem včasih verjel, da je tam manj spletkarjenja in privatnih interesov kot na drugih fakultetah. Pa sem se očitno motil…”

      UL ni imuna na to, kolikor mi je znano, je na UP tega še več.

    17. Rad bi podal se eno stran medalje.

      Trenutno sem docent na UL na mestu asistenta. Po doktoratu sem se podoktorsko izpopoljeval v EU. V takratnem casu sem bil prvi, ali pa eden med ta prvimi, ki je prejel prestizno stipendijo EU in to je Marie Curie Fellowship na podrocju bioznanosti. In postopek, kako sem jo dobil je bil sila zanimiv. Najprej sem navezal stik z gostujoco ustanovo in tam delal nekaj mesecev – for free. Dragocene izkusnje so mi prav prisle, team je bil odlicen. Ko sem se namenil odditi domov je do mene prisel sef oddelka in mi ponudil postdoc na MC stipendiji. Najprej sploh nisem mogel verjeti, da je to res. Po usklajevanjih doma in v gostujoci ustanovi sem dobil postdoc pozicijo in zacel s sanjskih delom. Ko sem nekega dne vprasal sefa, zakaj je izbal mene ne pa kaksnega kandidata z bolj impresivno bibliografijo kot je bila tedaj moja, mi je preprosto dejal: Poznamo te, znas delati in to dobro delati. Skratka v tujini ni pomemben papir, vazno je kaj znas narediti in kako si prizadevan ter kako se vkljucis v team. To zagotovo ni kvaliteta pri izbiri kandidata pri nas na UL.

      Ko sem se vrnil domov pa so mi nalozili polno pedagoskih obveznosti. Trenutno bolj ucim kot raziskujem. Imam 15% dodatno obremenitev, kar v praksi znese okoli 350 ur na leto. Skratka veliko prevec kot bi si zelel. In tukaj tudi tici odgovor zakaj UL ne dovoli zunanjim, da se prijavljajo na razpise. Tudi meni bi se zdelo sila sporno, da se nekdo prijavi na razpis pri cimer ni bil niti ene ure pred katedrom. In vsi tisti, ki smo bili v tujini ali so se v tujini dobro vemo, da tam pedagosko nisi obremenjen. Zato lahko naredis veliko vec raziskovalno, imas vec clankov in si veliko bolj konkurencen od nekega asistenta v SLO, ki nima casa raziskovati, ker ima toliko pegagoskih obveznosti.

      Sem za konkurencnost, a pod enakimi pogoji. Ce nekdo 5 let dela na Columbiji, lahko naredi ogromno kvalitetnih clankov(tudi sam sem jih kar nekaj sproduciral ko sem bil v tujini), medtem ko nekdo v SLO zaradi pedagoske obremenjenosti in nenazadnje slabe raziskovalne infrastrukture tega zagotovo ne more.

      Skratka, zakaj so razpisi zaprti?
      Preprosto za to, ker je sistem napredovanja in dela na UL slab in inhibira razvoj mladih. Bodisi jih pedagosko preobremeni, da nimajo casa raziskovati, bodisi jim zagotovi premalo sredstev za kvalitetne raziskave. Ko pa si enkrat star in pogledas svojo bibliografijo ter se zjokas, ker si vecino casa porabil za pedagosko delo, postanes jezen in ti na pamet ne pride da bi na razpisu dovolil zmagati nekomu, ki niti priblizno ne pozna ali ni izkusil dela na UL.

      Zal sem tudi sam pristal v tem kolesju univerze in bojim se, da bom v njem tudi ostal in na koncu tudi sam dobil pozicijo ucitelja po nekaksni prioritetni listi. Najhuje pri vsem tem pa je, da vem iz lastnih izkusenj kako bi se moralo delati, da bi se doseglo kvaliteto, a zal to ne bom mogel spremeniti skupaj s svojimi mladimi kolegi. In absolutno podpiram idejo o spremembi meril za napredovanje. Vendar naj te spremembe veljajo za vse, tudi za redne profesorje. Ce pogledam samo naso ustanovo (in velja za eno boljsih v SLO) z zagotovostjo trdim, da vec kot 3/4 izvoljenih rednih profesorjev ne izpolnjuje ne pedagoskih in ne raziskovalnih pogojev za napredovanje.

      Vsem tistim, ki bi radi dobili sluzbo na UL pa svetujem:
      Ce zeliti zares raziskovati to ni pravi kraj za vas in pojdite stran, dalec stan tudi na Columbijo ce bo treba in se ne vracajte vec nazaj domov. Tako vam bo zagotovo lepse.

    18. Meni se pa zdi povsem logično, da od bodočih profesorjev na UL zahtevajo nostrificiran doktorat in mesto docenta na UL. Predstavljajte si, da npr. nek nobelovec iz MIT hoče zasesti profesorsko mesto na UL. Zame je to jasen znak, da se mu je zmešalo. Zato je prav, da obstaja nek administrativni način, da se to prepreči, pa četudi z neumnim izgovorom, češ da nima nostificiranega doktorata in da ne zaseda docentskega mesta na UL.

    19. Na FMF-ju (UL) ji pred nekaj leti niso hoteli dati habilitacije za docentko, sedaj pa je dekanja na FAMNIT-u (UP)in vodja oddelka za matematiko na bivšem PINT-u (UP). Mi je kar jasno, zakaj so se na UL počutili ogrožene. 🙂

    20. Zanimivo bi bilo izvedeti ozadje te zgodbe. Ocitno govoris o Klavidiji Kutnar. Na SICRIS kaze, da ima 26 clankov v zadnjih 7 letih, kar je za (uporabnega) matematika kar soliden rezultat, kolikor lahko sodim. Morda lahko kdo, ki je sedel na seji ZPS, ko se je vse odvijalo, razkrije ozadje?

    21. Seveda je govora o njej (to bi moralo biti jasno iz predhodnih komentarjev), ozadje te zgodbe pa do neke mere osvetljujejo dosedanji komentarji.

      O impresivnosti njene bibliografije (na področju algebraične teorije grafov) sicer težko kaj rečem, je pa dejstvo, da se njena skupina hvali z nedavno objavo "v eni od najprestižnejših matematičnih revij Proceedings of the London Mathematical Society". Pade tudi v oči navedba, da ta objava UP FAMNIT/IAM utrjuje "kot enega od petih najboljših centrov za algebraično teorijo grafov na svetu", kar se mi zdi milo rečeno smešno, saj sta ostala dva slovenska avtorja na UP bolj kot ne za okras (Marušič je še vedno 65% zaposlen na UL PeF, Malnič pa na UL PeF celo 100%!).

      Se mi pa zdi impresiven rezultat, da nekdo pri 31 letih (po 4 letih, odkar je doktoriral) postane dekan fakultete, ampak, kot je nekdo že dejal, UP FAMNIT je mlada fakulteta z mladim kadrom (pustimo ob strani staroste, ki so tam za okras) in pač taka izbira v tem smislu ni nobeno presenečenje. Seveda pričakujem, da bo dekanja v tem tempu tudi napredovala: naslednje leto že izredna profesorica, čez 6 let pri 37 letih pa redna profesura. In morda si UP lahko obeta tudi bodočo članico SAZU.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.