Z veseljem sem prebral v zadnjem CERN bulletin, da je AMS (Alpha Magnetic Spectrometer) uspel pomemben korak naprej v bitki s časom. 15. oktobra je namreč predsednik Bush podpisal dokument, ki naj bi omogočil dodaten let space shuttla v letu 2010 da dostavi AMS do mednarodne vesoljske postaje. Zgodba o AMS je prav poučna, če ne že kar vredna občudovanja. V njenem centru je nobelovec Samuel Ting, človek ki ne prizna poraza.
Leta 1994 je Dan Goldin iskal zanimive ideje, kaj narediti na novo načrtovani mednarodni vesoljski postaji. Kritike o tem, da gre za projekt male znanstvene vrednosti a z veliko politično težo, so namreč deževale z vseh strani. Je lahko šlo pri mednarodni vesoljski postaji za kaj več, kot le za kupovanje stabilnosti prek posrednega zaposlovanja ruskih raketnih inžinirjev?
Ting je prišel s pravo idejo ob pravem času. Na vesoljsko postajo bi postavili eksperiment, spektrometer, ki bi meril tok kozmičnih žarkov ter njihovo sestavo. Lahko bi razločil negativno nabite od pozitivno nabitih delcev ter tako tudi recimo antihelij od helija. Prisotnost antihelija v kozmičnih žarkih bi nedvomno pomenila, da je nekje v relativni bližini antigalaksija. Prav tako bi AMS lahko iskal sledi temne snovi, recimo ostankov ki nastanejo pri njeni anihilaciji. Kako vizionarska je bila ta ideja Tinga, govori recimo to, da sta desetletje in pol kasneje nova eksperimenta Pamela in ATIC v toku pozitronov res odkrila anomalijo (o tem sem že pisal tukaj). Skratka, precej seksi stvari, s katerimi Tingu ni bilo pretežko navdušiti Goldina. Del kupčije je bilo tudi to, da NASA ne bi bilo potrebno plačati razvoja detektorja, pač pa se je zavezala le za njegov polet do mednarodne vesoljske postaje. Razvoj so plačali DOE (ameriški department of energy) in pa mednarodni partnerji – kolaboracija vključuje 500 znanstvenikov iz več kot 50 inštitucij in je tako pravih delčarskih razsežnosti. Vsega skupaj je razvoj AMS stal približno milijardo in pol dolarjev. A sedaj stoji v hangarju v cernu in čaka, medtem ko se Ting bori za njegovo izstrelitev. Zakaj?
Vir problemov je nesreča shuttla Columbia iz leta 2003 in posledična prekinitev poletov. Po tem, ko so shuttli ponovno začeli leteti, so praktično vsi leti do l. 2010, ko se shuttle upokoji, namenjeni izključno dograditvi mednarodne vesoljske postaje. AMS je tako izpadel iz serije načrtovanih poletov l. 2005. A Ting je neverjetno trmast možak, ki se zlepa ne vda. Nobelovo nagrado za fiziko si je prislužil pri štiridesetih za odkritje kvarka c (pravzaprav za odkritje vezanega stanja c-cbar, poimenovanega J/Psi – dvojno poimenovanje zato, ker je prišlo do oktritja hkrati v dveh skupinah, drugo je vodil Richter). Nato je vodil kolaboracijo L3 na trkalniku LEP v cernu. Že tu je pokazal vso politično modrost in vztrajnost, saj mu je kot prvemu uspelo v visokoenergijsko fiziko pripeljati Kitajsko. Ne le to, na istem eksperimentu mu je uspelo v sodelovanje pripraviti tudi Sovjetsko zvezo. Baje mu je ta podvig uspel zato, ker je vlade obeh držav uspel preigrati na ta način, češ da se bodo drugi pridružili, med tem, ko bodo sami zaostali. Njegova trma je legendarna. Veliko pove naslednja anekdota. Ko je DOE zavrnil dograditev detektorja L3, je Ting vstal in rekel “Zavračam vašo zavrnitev”. Ali pa naslednji citat Griffina, administratorja NASA, “Izguba shuttla Columbia je bila velika izguba za celoten vesoljski program Združenih držav poleg izgubljenih življenj sedmih ljudi. […] Sam je edini izmed ljudi s katerimi imamo opravka, ki to ni sprejel. Vztraja, da je poseben primer. Žal mi je, ampak to ni.”
A kot kaže očitno je. Po tem, ko je Tingu uspelo spraviti skozi kongres in senat zakon o dodatnem poletu space shuttla, in ga je nato tudi podpisal Bush, je tudi Obama izdal izjavo v kateri podpira dodatni polet. AMS torej kar dobro kaže. Sedaj je med načrtovanimi poleti za leto 2010, seveda pa se do takrat lahko še kaj zatakne. Držimo pesti, da ne.
Nekaj nadaljnjega branja:
zgodba v New York Times
zgodba v Nature
