Kaj potrebujete, da v nekoliko odmaknjenem mestecu postavite svetovno znani center za teoretično fiziko? Leta 1999 je Mike Lazaridis, ustanovitelj in ko-direktor Research in Motion ( družbe, ki izdeluje Blackberryje) poklonil 100 milijonov dolarjev (kanadskih seveda, letos pa jim jih je dodal še 50) za ustanovitev novega centra za teoretično fiziko v mestu Waterloo. Le to ima okoli 100 tisoč prebivalcev, skupaj z okolišnjima mestoma, pa je urbano področje težko okoli pol milijona duš. Mesto je oddaljeno uro vožnje iz Toronta, kar seveda močno poveča privlačnost. A vseeno, ura vožnje je le ura vožnje in človek ni v kozmopolitski metropoli temveč v provincialnem študentskem mestu (v mestu Waterloo je tudi University of Waterloo). Vse skupaj nekoliko spominja na situacijo v Sloveniji – s to pomembno razliko, da Ljubljana ali Maribor nimata uro daleč stran “Toronta”, a sta po drugi strani tudi neprimerno lepši mesti kot je Waterloo (no vsaj stari del obeh mest). Je pa zato Waterloo del kanadskega tehnološkega trikotnika – v njem ima poleg Researh in Motion sedež tudi na primer Maplesoft, ki izdeluje program za simbolično računanje Maple, ki je verjetno znan marsikateremu raziskovalcu (čeprav ga je resnici na ljubo vsaj na mojem področju v veliki meri izrinila Mathematica)
In kako gre novoustanovljenemu Perimeter institutu skoraj desetletje po začetku? Ravno med mojim obiskom prejšnji teden so objavili, da je Stephen Hawking sprejel prvi Distinguished Research Chair – kar pomeni, da bo mesec dni na leto preživel v Waterlooju. Distinguished Research Chair je novi trik s katerim skuša PI privabiti elito teoretične fizike pod svoje okrilje. Imeti denar seveda ni dovolj (podroben spisek financiranja je na voljo tukaj), in tako je kljub baje ponujenim bajnim plačam njihova skupina za teorijo fizike delcev še vedno v povojih – za razliko od recimo Loop Quantum Gravity skupine, ki je nedvomno vodilna na svetu. PI privablja tudi z res nadstandardnim udobjem – lastnim fitnesom, squash in košarkaškim igriščem, ter čudo čudes, s subvencionirano menzo, kjer ti strežejo natakarji. Kar nekako si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal o tem, da verjetno tako malicajo naši poslanci… PI je destletje po začetku v polnem pogonu – v načrtu imajo zgraditi novo stavbo in se razširiti na nova področja raziskovanja.
Se lahko podobna zgodba dogodi tudi v Sloveniji?
Odgovor na končno vprašanje:
Verjetno je predpogoj za to, da bi recimo Joc Pečečnik (njegovo ime se ponuja zato, ker je v slovenski ekvivalent Lazaridisa – po premoženju in branži delovanja) raje vlagal v znanost kot pa v nogomet.
shrink
V bistvu je taksen primer filantropije tudi v svetovnem merilu precejsnja redkost. Na pamet mi v bistvu pride le se Fred Kavli, ki je dejansko se bolj ekstremen primer kot je Lazaridis, saj bo Kavli menda kar vecino svojega denarja razdal za ustanavljanje znanstvenih institutov (10 v ZDA, 2 na Kitajskem in trije v Evropi). Za hec sem se preracunal kako velika je donacija Lazaridisa relativno glede na BDP drzave – 150 milijonov CAD ustreza 3.8 milijonov EUR glede na velikost slovenske ekonomije v primerjavi s kanadsko. Na zalost s stirimi milijoni evrov ni mogoce postaviti instituta svetovnega kalibra. Za… Beri dalje »