Osemindvajsetega februarja 2003 so iz manjše zasebne bolnišnice v vietnamskem Hanoju, ki je imela vsega 60 bolniških postelj, poklicali lokalni urad Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Dva dni pred tem so namreč na zdravljenje sprejeli pacienta, ki je kazal simptome netipične gripe, zato so za vsak slučaj, da bi izključili morebitni primer “ptičje gripe”, prosili WHO, naj njihovi strokovnjaki preverijo, za katero bolezen gre.

Na klic se je odzval dr. Carlo Urbani, specialist za nalezljive bolezni, po rodu Italijan in veteran organizacije Zdravniki brez meja, ki je bil leta 1999 kot predsednik italijanske podružnice tega pomembnega zdravniškega združenja celo v delegaciji, ki je prevzela Nobelovo nagrado za mir.

“Ne vemo, za katero bolezen gre, a ni gripa”

Ko si je Urbani kot uradni predstavnik WHO ogledal pacienta z imenom Johnny Chen, sicer ameriško-kitajskega poslovneža, mu je bilo hitro jasno, da so zadeve zelo resne. Posumil je namreč, da se je nesrečni poslovnež okužil z neko povsem neznano boleznijo, ki je zdravniki do tedaj še niso poznali, zato tudi ne morejo vedeti, kako nevarna in nalezljiva je. Naslednje dni je dr. Urbani skupaj z medicinskim osebjem te male bolnišnice zbiral najrazličnejše vzorce in druge informacije, ki so jih lahko pridobili od pacienta, ter koordiniral njihovo pošiljanje odgovornim na WHO, da bi kar se da hitro določili vzrok bolezni.

Poskrbel je tudi, da so v bolnišnici vzpostavili poseben varovani oddelek za karanteno, kar se je kmalu izkazalo za zelo pomembno, saj je bilo eno od prvih spoznanj zdravnikov, da imajo opraviti z zelo nalezljivo boleznijo. Kasneje se je izkazalo, da je bila med prvimi 60 obolelimi kar polovica članov medicinskega osebja. Ko so prvi zdravniki začeli kazati simptome bolezni, so se soočili s težko odločitvijo, da morajo izolirati tudi sebe, če ne želijo okužiti svojcev in bolezni raznesti po mestu. Tako so med raziskovanjem bolezni ves čas bivali v bolnišnici. Dr. Urbani je takole poročal kolegu: “Sem v bolnišnici, ki je polna jokajočih sester. Ljudje begajo, kričijo in so povsem preplašeni. Ne vemo, za katero bolezen gre, a ni gripa.”

Nobeden od ukrepov, ki jih je sprejelo zdravstveno osebje v bolnišnici, se ni izkazal za pretiranega. Pokazalo se je namreč, da gre za novo virusno bolezen, ki ni bila le zelo nalezljiva, ampak tudi zelo nevarna. Tega prve tedne sicer še niso vedeli, a je kasneje statistika pokazala, da umre kar vsak deseti oboleli. Devetega marca so imeli pri WHO že dovolj informacij, da so se sestali z najvišjimi predstavniki vietnamskih oblasti in jim predstavili vso resnost situacije. V bolnišnico so prispele tudi strokovne okrepitve iz tujine. Ti strokovnjaki so imeli s seboj že vso opremo, ki so jo sicer uporabljali za študij najbolj nevarnih in nalezljivih bolezni, kot je na primer virus ebola. Zasebno bolnišnico so zaprli, bolnike pa preselili na poseben oddelek javne bolnišnice Bach Mai, kjer so lokalnim zdravnikom pomagali podobnih situacij vajeni člani Zdravnikov brez meja.

Ko so sprejeli vse ključne ukrepe iz navodil za boj proti epidemijam, se je število na novo obolelih umirilo, izbruh te nove bolezni v Vietnamu pa je postal dober primer, kako je treba ukrepati pri sumu na tovrstne bolezni. Če dr. Urbani ne bi bil dovolj prepričljiv, ko je odgovorne pregovarjal, naj se odzovejo čim hitreje in čim bolj transparentno, bi bili lahko priča velikanski katastrofi.

Kmalu zatem, ko so se razmere v Hanoju za silo uredile, je 11. marca dr. Urbani z letalom odletel v Bangkok na znanstveno konferenco. Že na letalu je opazil, da se slabo počuti in začenja tudi sam dobivati značilne simptome obolenja s to novo boleznijo. Ko ga je sodelavec pričakal na letališču, ga ni spustil v svojo bližino, saj je bilo očitno, da je novi virus napadel tudi njega. S kolegom sta tako tiho sedela v čakalnici letališča vsak na svojem koncu in dobro uro čakala, da reševalno vozilo pripelje vso opremo, ki jo zdravniki potrebujejo za zaščito pred nevarnimi okužbami.

Dr. Carlo Urbani z ženo in najmlajšo hčerko.
Dr. Carlo Urbani z ženo in hčerko.

Dr. Urbanija so z letališča odpeljali naravnost v karanteno lokalne bolnišnice, kjer se je nato 18 dni boril za življenje. Z ženo in tremi otroki se je lahko pogovarjal le po telefonu, saj se z njim zaradi nevarnosti okužbe neposredno brez ustrezne varovalne oprave ni smel srečati nihče. Kljub vsemu znanju, ki ga je imel o nalezljivih boleznih, in pomoči kolegov zdravnikov, ki so prileteli iz Nemčije in Avstralije ter pripeljali nekaj novih protivirusnih zdravil, bitke z novo nevarno boleznijo ni dobil. Osemindvajsetega marca 2003, mesec dni zatem, ko so ga kot strokovnjaka WHO poklicali na konzultacijo v hanojsko bolnišnico, mu je pljuča zalila tekočina. Tkivo svojih obolelih pljuč je zapustil znanosti.

Veliki hongkonški raznašalec virusa

Vendar pa Johnny Chen, ki je bolezen prinesel v Vietnam, ni bil prvi oboleli. Tudi z drugih koncev sveta so na WHO začele prihajati informacije o novi, zelo nalezljivi hudi pljučnici, ki se je je kmalu prijelo ime SARS. V zgolj nekaj tednih se je obolenje razneslo že na tri celine in vse je kazalo, da človeštvu grozi pandemija nepredvidljivih razsežnosti. Petnajstega marca je zato generalni direktor WHO izdal alarmantno opozorilo, da je treba izvajati najstrožje ukrepe, da bi pandemijo zajezili.

Kasneje so raziskovalci ugotovili, da se je prvi primer SARS-a najverjetneje pojavil že novembra 2002 pri kitajskem dečku iz mesta Fošan. Šestnajstega novembra 2002 so ga namreč sprejeli v tamkajšnji ljudski bolnišnici zaradi netipičnega obolenja dihal. Kako je bolezen staknil, ni znano, vemo pa, da je okreval, a še pred tem okužil nekaj drugih, ki so bolezen hitro raznesli po Kitajski in v Hongkong, nato pa naprej po svetu.

Na Kitajskem je bil prvi “veliki raznašalec” bolezni, kot epidemiologi imenujejo posameznike, ki zaradi stila življenja ali delovnega mesta okužijo zelo veliko ljudi, neki trgovec z ribami po imenu Zhau Zuofeng, ki se je okužil januarja 2003 v mestu Guangzhou. Ta obolenja ni prenesel le na osebje treh bolnišnic (ob koncu epidemije so ugotovili, da je medicinsko osebje sestavljalo kar 20 odstotkov vseh obolelih), ampak je okužil tudi profesorja nefrologije, ki je prav takrat odpotoval v Hongkong, kjer je prebival v devetem nadstropju hotela Metropol v sobi 911. Po vsega desetih dneh je ostareli profesor podlegel bolezni, a je pred tem okužil kar nekaj drugih gostov hotela, ki so prav tako prebivali v devetem nadstropju. Ti so nato bolezen prenesli v Toronto, Singapur in Vietnam. Že omenjeni Johnny Chen, ki je bolezen prenesel v Vietnam, se je na poslovni poti iz Šanghaja v Hanoj ustavil v Hongkongu, kjer je prenočil prav v devetem nadstropju hotela Metropol.

Ko je WHO 15. marca izdal opozorilo vsem potnikom, naj bodo zelo pazljivi, nihče še prav dobro ni vedel, za kakšno bolezen pravzaprav gre, razen tega, da gre za zelo nalezljivo netipično pljučnico. Strokovnjaki so najprej sumili, da gre za spremenjeni virus gripe, na kar so kazali tudi simptomi bolezni, a testi te domneve niso potrdili. Ker so bila pljuča umrlih zelo poškodovana, so se pojavljale tudi domneve, da gre morda celo za pljučno kugo, a ker zdravljenje z antibiotiki ni delovalo, so opustili tudi to hipotezo. Kmalu so si bili znanstveniki enotni, da je SARS prva resna nova bolezen, ki so jo odkrili v enaindvajsetem stoletju.

Odkritje vzroka bolezni v rekordnem času

Sedemnajstega marca je WHO zbral ekipo najboljših mikrobiologov, virologov, epidemiologov in klinikov z vsega sveta, ki so se pognali v boj z novo boleznijo. S pomočjo vsakodnevnih telekonferenc in izmenjevanjem podatkov po internetu so že v začetku aprila ugotovili, da bolezen povzroča nov virus iz družine koronavirusov, ki ga prej še nikoli niso opazili ne pri ljudeh in ne pri živalih. Koronavirusi so precej neškodljivi in povzročajo navadne prehlade, virus SARS pa, kot vse kaže, ni bil tipični koronavirus. Dvanajstega aprila so znanstveniki že poznali celotni genom virusa in 1. maja so na spletni strani revije Science že objavili članek s podrobnim opisom virusa.

Na vrhuncu epidemije sredi maja, ko so vsak dan poročali o dvesto na novo obolelih, znanstveniki še niso imeli na voljo nobenega zdravila ali cepiva, ki bi lahko preprečilo pandemijo, tako da so se oblasti zatekle h klasičnim ukrepom, ki jih človeštvo uporablja že tisočletja. Vse obolele so takoj osamili in tako preprečili nadaljnje širjenje bolezni. V Singapurju so karanteno potencialno obolelih nadzorovali kar preko internetnih kamer, ki so jih namestili v njihove domove. Kazni za kršitev karantene so bile zelo visoke. V Hongkongu so zgradbo, v kateri je prebivalo največ obolelih, evakuirali in prebivalce za deset dni preselili v posebno taborišče.

Na Kitajskem je trajalo dlje časa, da so se oblasti zavedele resnosti problema. Na koncu je bila prav zaradi tega kar četrtina vseh obolelih na svetu iz Pekinga. Seveda bi bilo lahko še bistveno huje, če v nekem trenutku kitajske oblasti ne bi ukrepale zelo odločno. Zaprli so vse šole, gledališča, kinodvorane in prepovedali vse javne prireditve. Konec aprila so se odločili, da bodo za zdravljenje SARS-a zgradili novo bolnišnico v predmestju Pekinga. Sedem tisoč delavcev je postavilo rekord, saj so jo zgradili v vsega osmih dneh, stala pa je 170 milijonov dolarjev.

Tako nenadno in skrivnostno, kot se je bolezen pojavila, je poleti 2003 tudi pojenjala. Sreča v nesreči je bila, da je za SARS-om zbolelo le 8096 ljudi, saj je bilo smrtnih žrtev kar 774.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.