»Dokler se nisem slišal izreči teh besed, nisem vedel, da te resnično ljubim – za trenutek sem pomislil: ‘Ljubi bog, kaj sem rekel?’ nato pa sem spoznal, da je to resnica.« Tako se je Bertrand Russell spominjal svojega pogovora z Lady Ottoline Morrell, ko sta nekoč po družabnem večeru sama še pozno v noč sedela ob kaminu. Citat iz spominov slavnega filozofa lepo opiše bistvo raziskav delovanja možganov, ki jih je v drugi polovici dvajsetega stoletja delal nevropsiholog Benjamin Libet s kalifornijske univerze v San Franciscu. Po Libetovi interpretaciji poskusov, ki jih je skozi desetletja opravil na človeških možganih, je imel Russell prav: realnost res prehiteva naše zavedanje dogodkov za približno pol sekunde.

Umetno povzročena občutja

Libet se je v svojih zgodnjih raziskavah ukvarjal predvsem z vprašanjem, kakšen je najmanjši čutni dražljaj, da ga še lahko zaznamo in se ga zavemo. Vendar se ni omejil samo na dražljaje prek čutil, ampak mu je uspelo prepričati kolega nevrokirurga, da je lahko bil navzoč pri operacijah na odprtih možganih. Nekateri pacienti so bili med operacijami pri zavesti, tako da so lahko poročali, kaj doživljajo, ko jim je Libet z elektrodami neposredno dražil posamezna mesta v možganih.

Takrat so znanstveniki že vedeli, da lahko z neposredno stimulacijo nekaterih delov možganov vzbudijo občutenja, ki jih zares ni. Če so dražili vizualni korteks, je pacient poročal, da nekaj vidi, čeprav je imel zaprte oči. Ko so vzburjali del možganov, ki ustreza občutenju zaznav na koži, se je pacientu zdelo, da ga nekdo recimo zbada v roko, čeprav so mu dražili le predel možganov, ki je ustrezal predelu roke.

Misli zaostajajo za resničnostjo?

Ena od prvih ugotovitev poskusov, ki jih je med možganskimi operacijami izvedel Libet, je bila, da se pacient zave občutja, ki ga povzročijo dražljaji neposredno na možganih, šele, če to draženje traja vsaj 500 milisekund oziroma pol sekunde. Odkritje je bilo presenetljivo, ker so že prej z drugimi poskusi spoznali, da se recimo dražljaja na koži zavemo tudi, če traja veliko krajši čas kot 500 ms.

Na podlagi teh ugotovitev je Libet začel razmišljati o hipotezi, da morda naše subjektivno zavedanje sveta zaostaja za približno pol sekunde za dogajanjem v resničnosti. Če bi bili povsem pasivni in bi dogajanje v svetu spremljali enako, kot recimo gledamo film, tega zamika verjetno ne bi nikoli opazili in tudi nobenih težav nam ne bi povzročal. Vendar pa po drugi strani vemo, da je odzivni čas pol sekunde zelo dolg časovni interval. Dejansko se ljudje odzivamo na okoliščine veliko hitreje. Ko vozimo avto, pritisnemo na zavoro ob nenadnem dogodku na cesti veliko prej kot v pol sekunde. Najboljši tekači na kratke proge se poženejo v tek zgolj 130 ms po poku pištole ob startu.

Nezavedno smo hitrejši

Kot vse kaže, se lahko instinktivno in nezavedno odzovemo na dogodke zelo hitro, a se svojega odziva zares zavemo šele pozneje. To pomeni, da naše zavestno in nezavedno odzivanje nista časovno usklajena. Libetova hipoteza je bila, da subjektivno dojemanje dogodkov možgani umetno prestavijo za pol sekunde v preteklost, tako da se nam zdi, kot da smo se odločili že hkrati z našim nagonskim odzivom, čeprav smo se v resnici vsega zavedali šele čez pol sekunde. Odločitve, kot kaže, sprejemamo malo prej, preden se jih sploh zavemo.

Seveda je šlo pri tem premisleku predvsem za drzno hipotezo, vendar Libet ni ostal zgolj pri postavljanju teorij, ampak je kot vesten znanstvenik naredil tudi poskus, da bi svojo nenavadno hipotezo preveril. Odločil se je, da bo opazoval, kako si sledijo trenutki odločitve za neko akcijo, kot so recimo pritisk tipke, zavestna odločitev za pritisk in možganska aktivnost, ki spremlja odločitev in izvedbo pritiska tipke.

Preverjanje nenavadne hipoteze

Testnim osebam je na glavo namestil elektrode, ki so lahko zaznale točen čas začetka in trajanja povečane aktivnosti v možganih. Prav tako je zapisoval trenutke, kdaj je poskusna oseba pritisnila na tipko. Najteže je bilo določiti čas, ko se je oseba povsem neodvisno od zunanjih vzrokov odločila, da bo pritisnila na tipko. Ker ima informacijo o trenutku zavedanja odločitve lahko le sama oseba in ker mine veliko preveč časa, preden bi oseba lahko z glasom ali kakšnim drugim znakom sporočila, da se je odločila za pritisk tipke (znak je zares že sam pritisk tipke), se je domislil izvirne rešitve, kako določiti čas subjektivnega trenutka odločitve.

Na ekranu pred očmi testne osebe se je vrtel kazalec, ki je naredil polni krog približno enkrat na dve sekundi. Oseba si je morala samo zapomniti, kam je bil usmerjen kazalec, ko se je odločila za pritisk tipke. Tako je lahko Libet za nazaj določil, kateri objektivni dogodek (lega kazalca) se je zdel testni osebi sočasen z njeno subjektivno odločitvijo, da bo pritisnila na tipko. Z drugimi kontrolnimi poskusi mu je namreč že prej uspelo pokazati, da je natančnost določanja časa na ta način približno 50 milisekund (ms).

Svoboda reči »Ne!«

Rezultati poskusa so bili zelo zanimivi. Potrdili so Libetovo hipotezo, da se zavemo svoje odločitve šele pol sekunde zatem, ko so možgani odločitev že sprejeli. Z eksperimentom je izmeril, da se zavemo odločitve približno 200 ms pred samo izvedbo dejanja, a možgani postanejo aktivni že 350 ms pred našim zavedanjem, da smo se odločili. Z drugimi besedami povedano, možgani se začnejo pripravljati na uresničitev dejanja že približno tretjino sekunde, preden se zavestno odločimo, da bomo dejanje uresničili.

Vendar to še ni vse. Libet je ugotovil, da lahko dejanje vseeno tik pred uresničitvijo tudi prekličemo. Kljub temu da nas lastni možgani, kot vse kaže, vlečejo za nos in nam dajejo občutek, da se sami zavestno in svobodno odločamo, čeprav se zares možgani že sami brez našega neposrednega zavedanja odločijo trenutek prej, nam vseeno dopuščajo, da lahko v zadnjem trenutku rečemo tudi »ne!« Libet je spoznal, da imamo nekaj trenutkov pred izvedbo dejanja vseeno možnost izreči veto na nezavedne in spontane odločitve naših možganov. V kratkem obdobju med zavedanjem, da smo sprejeli odločitev, in samo uresničitvijo odločitve lahko to uresničitev še prekličemo. Okno svobode, ko lahko zavestno ustavimo izvedbo dejanja, pa traja samo okoli 100 ms.

Imamo sploh svobodno voljo?

Libetovi poskusi so bili seveda deležni mnogih kritik, a vsaj na ravni neposredne izvedbe jim je težko kaj očitati. Kopja se danes lomijo predvsem okoli njihovih interpretacij. Ali imamo ljudje sploh svobodno voljo ali je občutek svobodne odločitve le iluzija, ki nam jo vedno znova za nazaj naslikajo možgani? Ali res lahko iz rezultatov teh poskusov sklenemo, da naše zavedanje sveta zaostaja za realnim svetom za okoli pol sekunde? Nekateri raziskovalci se s takšnimi zaključki strinjajo, drugi jim nasprotujejo, tretji pa iščejo luknje v Libetovi zastavitvi poskusov in poskušajo najti nove načine, kako bi lahko še bolj natančno raziskali te zanimive mehanizme delovanja možganov.

Če ne drugega, nakazujejo Libetovi poskusi vsaj na to, da je delovanje možganov veliko bolj nenavadno, kot si morda naivno predstavljamo. Tudi za povsem običajno vsakdanje zaznavanje sveta so v možganih potrebni zapleteni mehanizmi, ki še zdaleč niso zgolj preprosta zrcalna preslikava zunanjega sveta v notranjo miselno sliko.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.