| Zares me zanima kako razložiti s pomočjo slike naslednji pojav: kovanec položimo na mizo in nanj položimo paus papir. Ko se paus papir kovanca dotika, kovanec še vidimo, ko pa paus papir odmaknemo, kovanca ne vidimo več. Odgovor na vprašanje ZAKAJ se mi zdi jasen – zaradi razpršitve svetlobe na hrapavi površini, ki jo ima paus papir (podobno kot pri peskanem steklu). Ni pa mi povsem jasen odgovor na vprašanje KAKO? |
Povsem pravilno si ugotovil, da za pojavom tiči razpršitev svetlobe na hrapavem paus papirju. Ključno pri tem pa je, da bo intenziteta sipane svetlobe odvisna od tega pod katerim kotom glede na vpadni žarek bo svetloba sipana. Za sevanje hrapavega svetila tako velja Lambertov zakon, kjer je svetlobni tok I s takega svetila odvisen od kota glede na navpičnico na ravnino
Lahko predpostavimo, da bo nekaj podobnega veljalo tudi za prehod svetlobe skozi difuzno snov, namreč, da bo intenziteta sipane svetlobe tem manjša, večji kot bo kot odklona od smeri nesipane svetlobe.
Drugi pomemben korak k razumevanju pojava pa je, da razmislimo kako naša čutila določijo smer v kateri leži predmet. Na voljo imamo le smer svetlobe, ki vpada na naše oko, ne moremo pa vedeti, kako se je le ta lomila preden je zadela mrežnico v očesu. Za nas leži torej predmet, ki odda žarek, v smeri taistega žarka, ko ta zadane oko. Če paus papir spremeni pot žarkom, jih razprši, bomo namesto ene smeri dobili kar šop mogočih smeri. Vendar pa intenziteta svetlobe za vsako od teh smeri ni enaka. Najmočnejša bo za nesipano svetlobo, kar pomeni da bomo videli najbolje predmet kar na njegovi pravi poziciji, vendar z zabrisanimi robovi.
Tu pa vstopi v igro še oddaljenost od paus papirja. Prepostavimo zaradi enostavnosti, da predmet seva enakomerno na vse strani, naše oko pa je postavljeno za papirjem kot kaže slika. Oglejmo si žarek, ki se je v obeh primerih sipal za enak kot, predno je zadel oko. Dlje kot je predmet od paus papirja, večja bo prečna dimenzija, kot jo sporoča očesu sipani žarek. Predmet vidimo vse bolj megleno, če ga postavimo dovolj daleč ne zaznamo več niti njegovih obrisov.
Kot vidimo, pri bolj oddaljenem predmetu (poz 2) seče podaljšek smeri žarka ravnino predmeta dlje stran v prečni smeri kot je to v primeru bližje postavljenega predmeta (poz 1). Različna žarka iz enako postavljenega predmeta ustrezata različnim intenzitetam svetlobe, ki upada v oko. Za večji kot sipani (gornji) žarek ustreza manjši intenziteti.
