Kako bi potovanje v črno luknjo vplivalo na astronavta


    Kako bi potovanje v črno luknjo vplivalo na astronavta (psihično in fizično)?

    Recimo, da se vsedemo v vesoljsko ladjo in odpeljemo proti črni luknji z maso milijona mas sonca, to je proti taki, ki verjetno sedi v centru naše galaksije. Ko se pripeljemo dovolj blizu, ugasnemo motorje in čakamo, kaj se dogodi.

    Če smo dovolj oddaljeni od centra črne luknje, v začetku ne čutimo ničesar, počutimo se kot brez teže. Gravitacijski privlak nas namreč pospešuje skupaj z vesoljsko ladjo in dokler je gravitacijsko polje vsaj približno homogeno, je to pravzaprav prosti pad. Podobno kot astronavti v vesoljski postaji Mir, ki kroži okoli Zemlje, ne čutijo svoje teže, smo tudi v začetku padca proti črni luknji v breztežnem stanju.

    Ko dospemo dovolj blizu, začutimo da polje ni homogeno, temveč je sila teže večja, bližje kot smo črni luknji. Če smo z nogami obrnjeni proti črni luknji, nam le ta torej noge bolj privlači kot glavo. Gravitacijska sila nas razteguje. Tovrstne plimske sile postajajo večje in večje, bliže kot smo središcu črne luknje, ter končno narastejo do te meje, ko nas raztrgajo na kose (kot v srednejeveški mučilni napravi tipa natezalnice).

    Plimskih sil v resnici ne zaznamo, če nismo dovolj blizu središča. Za črno luknjo v katero padamo (mase milijona sonc) je to na razdalji okoli 600000 kilometrov od centra, za črno luknjo, ki bi imela maso sonca, pa bi bilo to na razdalji okoli 6000 kilometrov. V slednjem primeru bi nas tako plimske sile raztrgale še predno bi prestopili horizont dogodkov.

    Pri dovolj veliki črni luknji pa plimske sile niso dovolj velike, da bi nas uničile še predno prestopimo dogodkovni horizont, to je ploskev za katero svetloba ne more uiti iz črne luknje. Kaj se torej zgodi, ko prestopimo dogodkovni horizont? Nič dramatičnega, v resnici prestopa sploh ne opazimo, okolišnje zvezde vidimo tako kot prej z vsemi pojavi ki jih prinese gravitacijsko ukrivljanje poti svetlobe (npr. lečenje zvezd) vred. Svetloba namreč lahko vpada v črno luknjo, ne more pa iz nje izstopati. Vendar pa, ko prestopimo horizont dogodkov, iz črne luknje ne moremo več izstopiti. Prav tako ne moremo pošiljati sporočil izven črne luknje.

    In kako dolgo traja padec v črno luknjo? Seveda je to odvisno od tega kako daleč smo začeli. Če na primer začnemo z razdalje desetih radijev črne luknje do singularnosti, ki čepi v centru, potem bo celotna pot do horizonta dogodkov v primeru črne luknje z maso milijona mas sonca trajala okoli 8 minut. Od tu naprej, pa traja le še sedem sekund, da zadenemo singularnost. Če bi skočili v manjšo črno luknjo, bi vanjo padli še tolikanj hitreje.

    Po tem, ko smo prestopili horozont, nas morda zagrabi panika in bi vžgali motorje, da nas spravijo iz črne luknje. Na žalost je to brez pomena, saj singularnost leži v prihodnosti, prihodnosti pa se ne moremo izogniti. Pravzaprav, bolj kot nas bodo gnali motorji, prej bomo zadeli singularnost. Najbolje kar lahko storimo je pač, da se prepustimo teku dogodkov in uživamo v vožnji.

    Kako pa vidi naš padec v črno luknjo opazovalec na varni razdalji zunaj horizonta dogodkov? Ko se bližamo črni luknji, nas vidi kot da se premikamo počasneje in počasneje. Ne glede na to, kako dolgo čaka, nikoli nas ne vidi pasti za horizont dogodkov.

    (Jure Zupan)

    O črnih luknjah lahko kaj več preberete na odgovorih Univerze Berkeley

    Glej tudi
    Ali lahko črna luknja požre vso materijo okoli sebe
    Zakaj na horizontu dogodkov ne vidimo vseh predmetov, ki so kdajkoli padli v črno luknjo?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.