Cepljenje in zakonodaja: pomembno je obnašanje ne prepričanje

    468

    Leta 2014 se je med obiskom Disneylanda v Kaliforniji z ošpicami okužilo vsaj 159 ljudi. Virus je tja zanesel turist s Filipinov, hitro pa se je razširil, saj precepljenost proti tej zelo nalezljivi bolezni v tem delu ZDA takrat ni bila najboljša. Epidemiologi so ugotavljali, da so za širjenje virusa v nevarnosti predvsem okoliši, kjer je bilo zavračanje in odlašanje cepljenja bolj popularno. V Kaliforniji je bilo leta 2014 v povprečju cepljenih še vedno 93% otrok v vrtcih, a razlike med kraji so bile zelo velike. Kar 70% otrok je tako živelo v okrajih, kjer je bila precepljenost pod 95%, 36% pa v okrajih s precepljenostjo manj kot 90%.

    Kot odziv na izbruh ošpic v Disneylandu je Kalifornija sprejela Senate Bill 277, v katerem so močno zaostrili pogoje, pod katerimi lahko necepljen otrok obiskuje vrtec ali šolo. Ukinili so vse oblike ugovorov iz prepričanja in dovolili le zdravstvene razloge, zaradi katerih se nekateri otroci ne smejo cepiti. Javne in zasebne šole so morale ob vpisu natančno preveriti, ali so otroci cepljeni, in o tem poročati državnim organom.

    Nova zakonska določila so bila zelo uspešna, saj je že leta 2016 kar 97% otrok živelo v okrajih, kjer je bila precepljenost v vrtcih večja kot 95%, kar 99,5% pa na področjih, kjer je bila precepljenost nad 90%. V okoliših Kalifornije, kjer cepljenje pri starših ni bilo popularno, se je v zgolj dveh letih precepljenost povečala za neverjetnih 25 odstotnih točk.

    V Oregonu so pri spopadu s podobnim javno-zdravstvenim problemom ubrali povsem drugačen pristop kot v Kaliforniji. Starši, ki otrok niso želeli cepiti, so morali tu opraviti 15 minuten spletni tečaj o pomenu cepljenja kot zdravstvenega ukrepa. Rezultati takšnega poskusa izobraževanja staršev pa se niso obnesli. Leta 2000 so v Oregonu skoraj vsi živeli v okrajih, kjer je bila precepljenost otrok v vrtcih večja kot 95%. Leta 2015 je ta delež padel na vsega 30%.

    Poanta ameriških eksperimentov je jasna: država je morala skupaj s stroko prevzeti polno odgovornost in z jasnimi ukrepi vplivati na obnašanje ljudi. Prepričevanje, izobraževanje in ob tem upanje, da se bodo ljudje v večini sami odločali “pametno”, vsaj v ZDA, kot kažejo podatki, ne deluje.

    Raziskovalka obnašanja in odločanja Emily F. Oster je iz teh ugotovitev potegnila naslednji sklep: “From a policy standpoint, these findings offer a ray of hope for vaccine proponents. Maybe changing minds isn’t so important. People may not have altered their attitudes about vaccination, but the fact is that these laws actually changed behavior.” (Vir: After a Debacle, How California Became a Role Model on Measles – The New York Times.)