Kako sprememba miselnosti vpliva na fiziologijo telesa

    533

    Psihologinja Alia Crum z univerze Harvard je leta 2007 izvedla zanimiv eksperiment, v katerem je sodelovalo 84 sobaric iz sedmih ameriških hotelov. Zanimalo jo je, kako različne interpretacije tega, kar počnejo v službi, vplivajo na njihovo kondicijo, počutje in zdravje. Znano je namreč, da je delo sobarice fizično naporno. Pri pospravljanju sob porabijo tudi do trikrat več kalorij kot uslužbenci, ki le sedijo za pisalno mizo.

    Kljub razmeroma velikemu vsakodnevnemu fizičnemu naporu ob menjavanju posteljnine in sesanju preprog je kar dve tretjini sobaric, ki so bile vključene v raziskavo, na vprašanje o svoji fizični aktivnosti odgovorilo, da se jim zdi, da ne telovadijo dovolj, preostala tretjina pa je celo menila, da sploh ni prav nič aktivna.

    Telo se odziva drugače, ko ve, da telovadi

    Psihologinjo je v raziskavi zanimalo, kako različna prepričanja oziroma interpretacije fizičnega napora sobaric vplivajo na njihovo telo in počutje. Ob začetku eksperimenta jim je izmerila težo, obseg pasu, delež maščobe v telesu in krvni tlak. Nato je v štiri hotele na oglasne deske razobesila plakate, na katerih so bila običajna opravila sobaric, kot je denimo preoblačenje posteljnine, čiščenje kopalnice in sesanje preprog, predstavljena kot intenzivna oblika telovadbe z natančnim opisom, koliko kalorij pri tem potrošijo. Pripravila jim je tudi krajši seminar, v katerem je pojasnila, da že običajno vsakodnevno delo sobarice zadostuje zdravniško priporočeni dnevni telesni aktivnosti za odraslo osebo. V preostalih treh hotelih je sobaricam predstavila samo podatke o tem, kako je fizična aktivnost pomembna za zdravje, ne pa tudi, da je delo čistilke prav tako oblika telovadbe.

    Mesec dni zatem je pri vseh sobaricah ponovno izmerila krvni tlak, težo, delež maščobe v telesu in oceno zadovoljstva z zaposlitvijo. Izkazalo se je, da se je fizično stanje tistih, ki so bile prepričane, da ob delu tudi telovadijo, opazno izboljšalo, medtem ko v kontrolni skupini spremembe glede na prejšnji mesec ni bilo zaznati. Sobarice, ki jih je s predavanjem in plakati odvrnila od prepričanja, da niso dovolj telesno aktivne, so imele že po štirih tednih v povprečju nekaj manjšo težo, nižji krvni tlak, manjši delež maščobe v telesu in bolj so bile zadovoljne s svojim poklicem.

    Placebo napitek

    Ker so jo rezultati študije presenetili, se je odločila, da bo poskušala isti učinek izmeriti še v drugačnih okoliščinah, pri čemer bo tokrat poskušala zaznati neposredni fiziološki odziv telesa na različna prepričanja oziroma miselnosti.

    Lotila se je študije, kako se po zaužitju energetske pijače ljudem v krvi zmanjša koncentracija hormona grelina, ki vzbuja občutek lakote. Ljudje, ki so sodelovali pri poskusu, so morali priti dvakrat zjutraj na tešče v laboratorij, kjer so jim izmerili vsebnost hormona v krvi pred zaužitjem kozarca mlečnega napitka in po njem. Pri prvem obisku so jim pojasnili, da pijejo dietični mlečni napitek, ki ne vsebuje sladkorja ali maščobe, pri drugem obisku pa naj bi bil napitek sladkan in bogat z maščobami.

    V resnici so v obeh primerih udeleženci poskusa pili povsem isto pijačo, a rezultati meritev hormona lakote so se kljub temu med obema obiskoma opazno razlikovali. V primeru, ko so bili ljudje prepričani, da pijejo polnomastno in sladkano pijačo, se jim je koncentracija grelina v krvi v povprečju znižala za trikrat več kot v primeru, ko so menili, da pijejo le dietično obliko iste pijače.

    Alia Crum je prišla na idejo, da bi eksperimentalno preverjala vpliv miselnosti (mindset) na fiziološki odziv telesa, ko je brala o poskusih nekega italijanskega zdravnika, ki je preučeval, kako je učinkovitost protibolečinskih sredstev, ki jih pacienti dobijo po težjih operacijah, odvisna od načina njihovega odmerjanja. Ugotovil je, da pacienti občutijo bistveno večje olajšanje, če jim injekcijo morfija vbrizga zdravnik, ko se tega zavedajo, kot če enak odmerek morfija dobijo avtomatsko preko infuzije, ne da bi jih kdo na to opozoril. Pokazal je, da pričakovanje pacienta pri protibolečinski terapiji pomembno vpliva na dejanski učinek zdravila.

    Ob preučevanju tovrstnih ugotovitev s področja medicine je psihologinjo začelo zanimati, ali bi lahko podoben učinek, kot ga vzpodbudi zaupanje pacienta do zdravnika (ali zdravilca), ki rekrutira notranje telesne mehanizme zdravljenja in lajšanja bolečine, opazili tudi ob spremembi prepričanj posameznika. Zato se je lotila že omenjenih raziskav, ob tem pa je s kolegi prišla še do enega presenetljivega spoznanja. Zadnje raziskave kažejo, da fiziološkega učinka placeba oziroma spremenjene miselnosti ne opazimo le pri zdravljenju, prehrani in telesni aktivnosti, ampak presenetljivo tudi pri soočanju s stresom.

    Nova spoznanja o dobrih učinkih stresa

    Odziv telesa na različna prepričanja glede škodljivosti stresa so raziskovalci preučevali ob izvajanju navideznih intervjujev za službo. Testne osebe so prosili, da so govorile o sebi pred komisijo, ki jih je ocenjevala, kot da bi bili na razgovoru za zaposlitev. Čeprav so vsi vedeli, da gre le za igro, je dogajanje pri udeležencih vseeno sprožilo razmeroma močan stresni odziv, saj se je komisija na to, kar so posamezniki govorili, z govorico telesa in obraza odzivala na način, kot da posluša same neumnosti in nesmisle. Negativen odziv publike je pri večini avtomatično povzročil stres.

    Ključno pri eksperimentu je bilo, da si je polovica testirancev pred intervjujem ogledala kratek film, kako stres škodi zdravju, zato se mu je treba na vsak način izogibati. Druga polovica je gledala podoben film, le da je bil v njem stres predstavljen kot koristna vzpodbuda telesa, ki nam omogoča, da smo v pomembnih trenutkih lahko še bolj zbrani in učinkoviti.

    Ko so analizirali rezultate, so ugotovili, da se testni skupini nista razlikovali glede povišane stopnje kortizola oziroma stresnega hormona v slini. Do povišanja je prišlo pri večini. Opazili pa so pomembno razliko pri hkratnem izražanju hormona DHEA, ki deluje pomirjevalno. Tisti, ki jim je bil stres predstavljen kot nekaj potencialno dobrega, so ob kortizolu izločali več hormona DHEA kot tisti, ki so stres dojemali kot nekaj slabega.

    O vseh tovrstnih eksperimentih podrobno poroča psihologinja z univerze Stanford Kelly McGonigal v knjigi The Upside of Stress: Why Stress Is Good for You, and How to Get Good at It (Avery, 2015). Stres v knjigi definira zelo splošno kot odziv telesa na spoznanje, da je ogroženo nekaj, kar nam veliko pomeni. Predstavi tudi paradoks stresa, ki je po njenem v tem, da je izpostavljenost stresu pri ljudeh hkrati vir zadovoljstva in težav. Povsem brezstresno življenje, kolikor je sploh mogoče, nikakor ni garant srče. Stres se namreč pojavlja v kombinaciji s tem, da nam nekaj veliko pomeni. Če ničesar posebej ne cenimo, res nismo podvrženi stresu, a tudi ne doživljamo zadovoljstva in sreče.

    Problem klasičnih raziskav stresa je, da so jih izvajali na živalih in jih pri tem izpostavljali bistveno višjim stopnjam »mučenja«, kot jih običajno povzročajo okoliščine pri ljudeh, ki jih opisujemo kot stres. Iz tega se je razvila klasična interpretacija stresa, ki pravi, da je stres ostanek telesnega odziva, ki nam je nekoč reševal življenje, danes pa nam, če je kroničen, povzroča težave. Nove raziskave nasprotno kažejo, da je zmeren stres, če ga pozitivno sprejemamo, lahko dober in koristen. V mnogih primerih namreč ni nevaren sam stres kot tak, ampak kombinacija stresa in prepričanja, da je stres škodljiv.

    Pomembna razlika med kronično izpostavljenostjo zdravim izzivom in kroničnim soočanjem z resnimi grožnjami je v fiziološkem odzivu telesa na obe okoliščini. Če nekaj doživljamo kot izziv in ne kot nevarnost, žile ostanejo sproščene in ne postanejo toge, saj telo ne pričakuje poškodbe in se zato ne pripravlja na obrambo. Prav to je pomembna razlika, ki lahko kljub stresnim izzivom pomeni polno, srečno življenje do visoke starosti za razliko od srčnega napada pri petdesetih.

    Ključno spoznanje nove znanosti o stresu je, da obstaja več različnih tipov stresnih odzivov, zato je pomembno, da naučimo telo usmerjati med njimi. Napaka je, da poskušamo stresni odziv na vsak način utišati. Ko stres nastopi, se moramo vprašati, na kakšen način bi lahko to dodatno energijo, ki se ob tem sprosti, kar najbolj smotrno porabili.