Kako drža telesa vpliva na stanje duha

    555

    Leta 1895 si je angleški dramatik George Bernard Shaw v Londonu ogledal gledališko predstavo, v kateri ga je izjemno navdušila italijanska igralka Elenora Duse. V recenziji predstave je zapisal, da se je igralka tako vživela v svoj lik, da je na ključnem mestu predstave, ko je dramska vloga od nje zahtevala prikaz sramu, kontrolirano počasi celo zardela. Shaw pri tem ni opazil nobenega trika ali prevare, ampak je dogajanje pripisal njenemu neizmernemu igralskemu talentu.

    Približno v istem času, ko je po evropskih odrih blestela Elenora Duse, se je z vprašanjem, kako dramske igralce naučiti, da bi znali na odru v pravem trenutku poustvarjati ustrezna čustva, zavzeto ukvarjal mlad ruski igralec Konstantin Sergejevič Aleksejev, ki zaslovel pod umetniškim imenom Konstantin Stanislavski. Leta 1897 je ustanovil Moskovsko umetniško gledališče, v katerem je začel poučevati igralstvo po svoji novi revolucionarni metodi.

    Da bi na odru dobro odigrali čustva, je Stanislavski igralcem naročil, naj se poskušajo vživeti v svoje pretekle izkušnje, ko so želeno emocijo dejansko občutili. Če mora biti njihov lik v nekem trenutku žalosten, morajo takrat podoživeti kak lasten žalostni trenutek iz preteklosti, recimo, ko so izgubili prijatelja. Na ta način si zgradijo sprožilce, ki imajo lahko obliko spomina na konkretne dogodke ali na posebne okoliščine, kot je denimo specifična drža telesa, ki nato sprožijo želeni čustveni odziv. Takšne povezave igralcem omogočijo, da na odru kontrolirano prikazujejo emocije oziroma igrajo.

    Čeprav je jasno, da gre pri teh vpoklicanih oziroma sproženih čustvih za nekakšne nadomestke in ne za pristne emocije, je tehnika uspešna, če le prepriča gledalce. Paradoks igranja je namreč v tem, da mora biti dobro odigrana vloga prepričljiva, kot bi bila resnična, čeprav hkrati vemo, da ne gre za resnično dogajanje. Gledalcem se mora zdeti, da igralci izražajo emocije povsem naravno, čeprav jih dejansko poustvarjajo povsem nenaravno. Pri resničnem dogodku v življenju, ki nam sproži emocionalni odziv, pride praviloma do odziva v trenutku, medtem ko dramska igra tak odziv pri publiki sproža in gradi počasi in postopoma.

    Govorica telesa in počutje ljudi

    Ob tem se zastavlja vprašanje, do kakšne mere so tehnike, ki jih uporabljajo igralci, uporabne tudi v vsakdanjem življenju. Socialna psihologinja in profesorica na Harvard Business School Amy Cuddy se je lotila preučevanja, kako govorica telesa vpliva na našo samopodobo. S kolegi je raziskala, kako različni načini drže telesa vplivajo na nivo hormonov v telesu in posledično na obnašanje posameznika. Rezultate svojih eksperimentov je med drugim predstavila tudi na konferenci TED Global v Edinburgu na Škotskem leta 2012, kjer je navdušila publiko. Posnetek njenega predavanja si je do danes samo na izvorni spletni strani organizatorja ted.com ogledalo že dvajset milijonov ljudi, kar njeno predstavitev umešča na drugo mesto največkrat predvajanih TED predavanj.

    Da se je posnetek širil kot virus in dosegel res veliko število gledalcev, gredo zasluge predvsem temu, da je predavateljica podala tudi preprosto navodilo, kako lahko znanstvena dognanja uporabimo v vsakdanjem življenju. Kot kažejo navdušeni odzivi uporabnikov njenih nasvetov, metoda dejansko deluje v praksi.

    Leta 2010 je Amy Cuddy s sodelavci objavila študijo, v kateri so testirali vpliv drže telesa na povečanje količine moškega spolnega hormona testosterona in zmanjšanje stresnega hormona kortizola v telesu. Pred tem so raziskovalci z eksperimenti na primatih pokazali, da sprememba v hierarhiji znotraj skupine povzroči spremembo razmerja hormonov v telesih živali, ki se jim spremeni socialni status. Že dolgo je bilo znano tudi, da neverbalna oblika izražanja skozi govorico telesa vpliva na to, kaj si drugi mislijo o nas. Zato je raziskovalce zanimalo, ali neverbalno izražanje telesa vpliva tudi na to, kaj si mislimo sami o sebi. Ali je mogoče z vsiljenim in nenaravnim privzemanjem določenih telesnih položajev, ki izražajo denimo moč in samozavest, vplivati na povsem subjektivni občutek, ki ga imamo sami o sebi?

    Ko nekdo zmaga na športnem tekmovanju, praviloma dvigne roke v zrak v obliki črke v. Ta pojav so zaznali tudi pri od rojstva slepih ljudeh, tako vemo, da ni naučen, ampak predstavlja naravno izražanje občutka, da se počutimo veliki. Povsem nasprotna tej zmagovalni in dominantni drži telesa je sključena lega telesa s prekrižanimi rokami in nogami in sklonjeno glavo, ki izraža občutek nemoči in podrejenosti, ko se poskušamo skriti in narediti majhne.

    Raziskovalci so želeli preveriti, kako ti dve drži telesa, če posamezniki na silo vztrajajo v njih dve minuti, vplivata na nivo določenih hormonov. Ker moč in vpliv v družbi nista povezana le s fizično dominacijo, ampak tudi z zmožnostjo premagovanja stresa, saj uspešni voditelji vlivajo tudi zaupanje in pomirjajo v težkih trenutkih, so poleg nivoja testosterona merili tudi nivo stresnega hormona kortizola.

    Rezultati eksperimenta, v katerem sodelujoči seveda niso vnaprej vedeli, kakšno hipotezo raziskovalci preverjajo, so bili presenetljivi. Ugotovili so namreč, da že dvominutna vsiljena drža, ki izraža samozavest, povzroči v povprečju 20-odstotno zvišanje testosterona in 25-odstotno zmanjšanje kortizola glede na stanje pred prevzemom te drže. Tistim, ki so jim naključno določili, naj se za dve minuti postavijo v držo, ki izraža nemoč in podrejenost, pa so v povprečju izmerili padec testosterona za 10 odstotkov in porast kortizola za 15 odstotkov. Zunanji signal v obliki vsiljene telesne drže je tako neposredno spremenil razmerje hormonov v telesu.

    Z raziskavo so potrdili, da že dvominutna vsiljena drža telesa pomembno vpliva na nivo ključnih hormonov v telesu in posledično na samopodobo ter način delovanja v skupini. Ampak, ali ima takšna preprosta vaja dejansko pomen tudi za resnične situacije v življenju? Znano je, da lahko naše mišljenje in občutje vplivata na telo, vendar pa, ali lahko tudi drža telesa vpliva na počutje in mišljenje?

    V nadgradnji eksperimenta so organizirali namišljene intervjuje za službo, pred katerimi so sodelujoče naključno prosili, naj se za dve minuti postavijo v dominantno oziroma podrejeno držo telesa. Nato so bili soočeni z izpraševalcem, ki je imel ves čas intervjuja, ki je trajal pet minut, povsem brezizrazen obraz, kar je predstavljalo za posameznika dodatno stresno okoliščino. Zatem so posnetke intervjujev ocenjevali ljudje z izkušnjami pri kadrovanju. Kot boljše kandidate, ki so primerni za zaposlitev, so praviloma ocenili prav prostovoljce, ki so bili pred intervjujem v telesni drži, ki izraža samozavest in moč.

    Trik z dominantno držo

    Deloma se raziskovanje vzročne povezave med držo telesa in počutjem oziroma samopodobo navezuje tudi na osebno zgodbo Amy Cuddy. Pri devetnajstih, ko je bila v drugem letniku fakultete, je doživela hudo prometno nesrečo, v kateri jo je vrglo iz avtomobila. Imela je srečo, da je po okrevanju sploh še lahko hodila, zaradi poškodbe glave pa ji je IQ začasno padel za dve standardni deviaciji. Iz odlične in nadarjene študentke se je čez noč spremenila v osebo z učnimi težavami in potrebno je bilo veliko napora, da je sploh zaključila študij. Z veliko volje je študij končala šele štiri leta kasneje kot njeni vrstniki.

    Vseeno se ji je uspelo vpisati na podiplomski študij na univerzo Princeton, kjer je imela sprva občutek, da nikakor ne spada v družbo izjemno nadarjenih in motiviranih podiplomskih študentov. Močno jo je bilo strah neuspeha, a mentorica ji je vseskozi zaupala in ji svetovala, naj samo vztraja in se preprosto pretvarja, da ni prestrašena in v dvomih glede svojih sposobnosti.

    Čeprav se ji je sprva zdelo, da gre za trik oziroma za prevaro, s katero je začasno okolici dajala vtis, da je drugačna, kot je v resnici, Amy sedaj poudarja, da s takšnim početjem ni v resnici nič narobe. Tovrstne male prevare, kot je zavzetje dominantne drže telesa za nekaj minut, nam lahko v pomembnih situacijah v življenju izjemno pomagajo, če jih izvajamo sistematično, pa lahko vodijo do trajnih sprememb, kar je občutila tudi sama na svoji koži.