Kaj nam sproža ugodje

    237

    Nekaj pred osmo uro zjutraj se je pri vhodu na postajo podzemne železnice ustavil mlad moški in iz torbe potegnil violino. Postavil se je poleg smetnjaka ob rob male dvorane z razmeroma dobro akustiko in začel igrati. V naslednjih 43 minutah, ko je zaporedoma izvedel šest zahtevnih violinskih skladb, se je mimo njega sprehodilo 1097 ljudi. Le malokdo izmed množice posameznikov, ki se jim je predvsem mudilo v službo, se je ustavil in vsaj za trenutek prisluhnil glasbi. Nekateri so na hitro, ne da bi sploh postali, predenj vrgli le nekaj drobiža.

    Peščici mimoidočih se je sicer zazdelo, da poulični glasbenik igra presenetljivo dobro za uličnega umetnika, in bi ga z veseljem dlje časa poslušali, če bi le imeli čas, a se večina ni niti ozrla proti violinistu, kaj šele, da bi mu prisluhnila. Bi bil odziv mimoidočih morda kaj drugačen, če bi se zavedali, da zamujajo koncert enega najboljših violinistov na svetu, ki jim igra na tristo let staro, več milijonov evrov vredno Stradivarijevo violino, vstopnice za njegove koncerte pa stanejo sto dolarjev in več?

    Le hodili so mimo

    Jutranjo predstavo na podzemni železnici sta kot nekakšen eksperiment 12. januarja 2007 izvedla slavni violinist Joshua Bell in novinar Gene Weingarten. Zanimalo ju je predvsem, kako se bo na vrhunsko umetniško predstavo odzvala naključna publika, ki ne bo vnaprej vedela, kaj se dejansko dogaja pred njenimi očmi. Bo vrhunska umetnost, ki se tokrat ne bo odvijala v pričakovanih okvirih ustaljenega soočanja z visoko kulturo, pritegnila mimoidoče?

    Ekipa Washington Posta je koncert, ki se je zgodil na kraju in ob času, kjer tovrstnega dogodka nihče ni pričakoval, posnela s skrito kamero, zgoščeno verzijo posnetka pa si lahko ogledate na internetu (Stop and Hear the Music). Weingarten je o vsem skupaj napisal daljši članek z naslovom Pearls Before Breakfast (Biseri pred zajtrkom), za katerega je prejel Pulitzerjevo nagrado.

    Vrhunskega violinista Joshuo Bella je med igranjem na podzemni železnici, ko seveda ni bil oblečen v klasično koncertno opravo, ampak je imel športno kapo in običajno vsakdanjo obleko, od dobrih tisoč mimoidočih prepoznala le ena sama gospa, ki je slučajno nekaj tednov prej v živo poslušala njegov koncert v Kongresni knjižnici. Presenečena, da se kaj takega sploh lahko zgodi, mu je zmedena podarila 20 dolarjev, sicer pa je v slabe tri četrt ure zbral le 32 dolarjev, kar je primerljivo z drugimi pouličnimi glasbeniki, a še vedno manj, kot stane ena sama karta za njegov koncert. Le nekaj mesecev po dogodku na podzemni železnici je prejel nagrado za najboljšega interpreta klasične glasbe, ki jo podelijo le vsakih nekaj let.

    Eksperiment z virtuozom na podzemni železnici priča, da je za vrednotenje dogodkov še kako pomemben kontekst, v katerem se dogodijo, oziroma naše predhodno vedenje in pričakovanje, ki dogodek vnaprej klasificira in označi. Zgodbo Joshue Bella je podrobno predstavil tudi Paul Bloom, profesor psihologije na univerzi Yale, v knjigi How Pleasure Works: Why we like what we like (W. W. Norton&Company, 2011). V knjigi na mnogih konkretnih primerih prepričljivo razvije sicer preprosto tezo, da za ugodje, ki nam ga sproža določen predmet ali oseba, ni tako pomembno, kakšna je dejansko konkretna stvar, ampak sta bistveno bolj pomembna zgodovina in kontekst, v katerega jo umestimo. Če se okoliščine spremenijo, lahko predmet v trenutku izgubi vso svojo vrednost oziroma zmožnost sprožanja ugodja. Lep primer so denimo slavne umetnine, za katere se v nekem trenutku izkaže, da so ponaredki. Čeprav je bila umetnina še trenutek pred tem zelo občudovana in zato vredna veliko denarja, lahko čez noč postane povsem brez vrednosti, ob tem pa se sama po sebi v resnici ni prav nič spremenila.

    Ponarejevalec, ki je ukanil naciste

    Nizozemski slikar Han van Meegeren velja za enega najboljših ponarejevalcev 20. stoletja. Uspelo mu je namreč pretentati tudi največje poznavalce umetnin in prodati svoja dela pomembnim galerijam, muzejem in zbiralcem. Med drugim je ustvaril tudi sliko, ki je nekaj časa veljala za najboljše ohranjeno delo slavnega baročnega slikarja Johannesa Vermeerja. Zelo verjetno bi njegove ponaredke še danes občudovali v galerijah in jih slavili kot originale, če ne bi prišlo med drugo svetovno vojno do nepredvidenega zapleta.

    Kot je znano, so bili nacisti veliki ljubitelji klasične umetnosti. Med osvajanjem Evrope so si prisvojili veliko slik in kipov, ki so jih skrili ali izobesili po svojih zasebnih rezidencah. Tako si je tudi feldmaršal Hermann Göring, drugi človek tretjega rajha, kot domnevni poznavalec umetnosti izjemno želel, da bi imel v posesti katero od prestižnih Vermeerjevih baročnih slik. Han van Meegeren je v tem zaslutil poslovno priložnost in mu preprosto naslikal, kar si je želel, ter mu ponaredek drago prodal. Težava pa ni bila, da bi nacistični voditelj odkril prevaro, ampak je do problema prišlo po vojni, ko so van Meegerena aretirali in obtožili izdaje, saj naj bi dragocene nacionalne zaklade za osebno korist prodajal okupatorjem.

    Han van Meegeren je bil takrat prisiljen priznati, da se ukvarja s ponarejanjem. Preiskovalcem je povedal, da Göringu ni prodal originala, ampak je naslikal ponaredek. Prav tako je v priporu omenil tudi, da je nekaj prestižnih baročnih slik v uglednih muzejih v resnici njegovih. Sodišče mu sprva ni verjelo, zato so se odločili, da naredijo test. Naj dokaže, da lahko dejansko ustvari takšne mojstrovine. Ko so mu prinesli ustrezen slikarski material, mu je res uspelo ustvariti novo baročno umetnino, ki je bila videti povsem pristna. Tako so obtožbo veleizdaje spremenili v prevaro, za kar je bila predpisana bistveno nižja kazen, van Meegeren pa je iz kriminalca v očeh Nizozemcev čez noč postal nacionalni junak. Domnevajo, da je s ponaredki skupaj zaslužil več deset milijonov evrov, preračunano v današnji denar.

    Medtem ko so mu sodili za vojne zločine v Nürnbergu, je tudi Göring izvedel, da je bila njegova prestižna baročna slika le ponaredek. Po izpovedi priče naj bi se v trenutku, ko so mu povedali resnico o umetnini, ki jo je visoko cenil, odzval, kot da bi se »prvič zavedel, da obstaja na svetu tudi zlo«.

    Pisoar v galeriji in tišina na koncertu

    Iz zgodovine vemo, da lahko v ustreznih okoliščinah vrhunska umetnina postane tudi tako banalna stvar, kot je straniščna školjka. Leta 1917 je Marcel Duchamp na razstavo v galerijo, kjer je lahko razstavljal vsakdo, ki je plačal ustrezno prijavnino, poslal kar pisoar. Svojo stvaritev je poimenoval »fontana« in bil seveda zavrnjen, a je bila njegova nenavadna »umetnina« vseeno opažena in postala sčasoma po mnenju kritikov celo eden ključnih mejnikov razvoja umetnosti v 20. stoletju.

    Ko imamo enkrat vzpostavljen sistem vrednotenja umetnin in umetnikov preko galerij, revij in podobnih ustaljenih družbenih inštitucij, je že samo ta kontekst pogosto dovolj, da sproži pri publiki ustrezne reakcije. Tudi če sam predmet, ki ga pričakujemo na nekem mestu, dejansko manjka, lahko še vedno učinkuje povsem enako, kot če bi obstajal. Skrajni primer je denimo skladba ameriškega skladatelja Johna Cagea z naslovom 4’33”. Gre za štiri minute in triintrideset sekund tišine, ki jo lahko izvaja poljubna kombinacija glasbenikov in glasbil. Več izvedb te kompozicije, ki ima tudi ustrezno partituro, ki jo izvajalec, če seveda ne igra na pamet, obrača v ustreznih trenutkih, lahko tudi kupimo na CD-ju ali si ogledamo posnetke izvedb na internetu.

    Če v okolje, v katerem pričakujemo neko določeno vsebino, postavimo napačen predmet, kot je to prelomno storil Duchamp, ali sploh ne postavimo ničesar, kot je to pri Cageevi skladbi, s tem ni nujno, da izničimo tudi vpliv konteksta, ki ga ima ta na naše doživljanje pričakovanega. Seveda pa je mogoče takšno umeščanje v pravi kontekst tudi zlorabljati. S spretnim trženjem lahko povsem nekoristen in nasploh ničvreden predmet prodajamo za velik znesek. Vendar ljudje na neki način tudi v tem primeru dejansko dobijo tisto, kar so plačali. Predmet jim v ustreznem kontekstu dejansko lahko nudi pričakovano ugodje, tudi če je sam po sebi brez prave vrednosti.