Zaloge volje so omejene

    261

    Ena od skrivnosti velikih uspehov kontroverznega pustolovca in raziskovalca Afrike Henryja Mortona Stanleyja je bilo brezkompromisno vztrajanje pri izvrševanju vsakodnevne rutine. Podobno kot se je zjutraj umil, obril in oblekel ter kasneje pisal dnevnik doma v Evropi, je dneve začenjal tudi v popolni divjini osrčja Afrike, kamor se je odpravljal na dolge in izjemno zahtevne ekspedicije. Na enem od takšnih prečenj tropskega gozda je med potjo zaradi izčrpanosti, lakote, bolezni in nesreč umrlo kar dve tretjini njegovega spremstva, sam je bil celo edini Evropejec v odpravi, ki je po skoraj tisoč dneh prebijanja skozi tropski gozd prispel na cilj.

    Kot opozarja psiholog Roy F. Baumeister v knjigi Willpower: Rediscovering Our Greatest Strength (Penguin, 2011), je bilo za Stanleyja sledenje vsakodnevnim navadam tudi v zelo težkih okoliščinah izjemno pomembno. Ker se je zavedal, da je zaloga volje omejena, jo je hranil le za najnujnejše primere, sicer pa se je držal ustaljene dnevne rutine. Čeprav so bila videti opravila, kot je bilo jutranje britje v pragozdu osrčja Afrike, skrajno čudaška, so mu dajala moč, da je svojo voljo usmerjal tja, kjer jo je dejansko potreboval, vse drugo pa je prepuščal navadam, ki jih je izvajal avtomatsko.

    To, kar je intuitivno vedel že Stanley v devetnajstem stoletju, so kasneje potrdili tudi sodobni eksperimenti. Kakorkoli se že trudimo, imamo ljudje le končno zalogo volje, ki nam je z rabo postopoma zmanjkuje. Zmožnost samokontrole se, podobno kot mišica, z rabo izčrpa. Prav tako je sedaj znano, da je ista zaloga volje na razpolago za vse različne dejavnosti, ki jih opravljamo. Če voljo porabimo za eno dejavnost, je ne bomo imeli več za nobeno drugo. Tudi miselni trud, ki ga nekdo uporabi denimo za premagovanje bolečine, izrablja isto skupno zalogo volje, zato mu je ostane manj za samokontrolo oziroma za uresničevanje katerega izmed zadanih ciljev.

    Ker so zaloge volje omejene, je dobro čim več opravil, ki jih želimo izvajati dolgoročno, ponotranjiti oziroma spremeniti v navade. Tako njihovo izvajanje ne bo porabljalo omejenih količin aktivnega nadzora nad lastnim početjem. Podobno kot pustolovec Stanley tudi uspešni pisatelji izvajajo rutino, po kateri morajo vsak dan napisati določeno količino teksta. Čeprav gre za povsem mehanično navado, imajo prav zato več svobode, da svojo voljo in energijo porabljajo za druga kreativna opravila.

    Samokontrola kot temelj civilizacije

    Po ocenah raziskovalcev naj bi se ljudje v povprečju približno četrtino budnega časa upirali najrazličnejšim skušnjavam. Kot najpogostejša skušnjava se je med raziskavami izkazala hrana, nato pa sta ji sledila zaspanost ter preklop z dela na zabavo oziroma počitek. V povprečju naj bi ljudem uspelo zatreti skušnjave le v polovici primerov, ko se te pojavijo.

    Zmožnost upreti se neposredni skušnjavi pa ni le znamenje dobre vzgoje in temelj zdravja ter uspeha, ampak tudi gradnik samega bistva naše civilizacije. Že prvi kmetovalci so namreč morali uporabiti močno voljo, da so premagali skušnjave in niso vsega pridelka takoj pojedli, ampak so ga del prihranili za težke čase in še posebej za seme, ki so ga posejali za naslednjo letino. Najpametnejši nečloveški primati si lahko v mislih predstavljajo prihodnost le za kakih dvajset minut vnaprej, zato niso zmožni zavestno spraviti hrane za pozneje, če to ni del njihove ustaljene prakse, ki jo izvajajo instinktivno.

    Leta 2010 so objavili rezultate velike študije, v okviru katere so preučevali otroke na Novi Zelandiji. Tisoč mladim so sledili od rojstva do dvaintridesetega leta. Med drugim se je izkazalo, da so tisti, ki imajo večjo stopnjo samokontrole, bolj zdravi, uspešnejši in je zanje bistveno manj verjetno, da bodo kdaj končali v zaporu. Sposobnost samokontrole se je izkazala tudi kot dober pokazatelj uspeha v šoli. Podobno je študija, ki je spremljala obsojene kriminalce po tistem, ko so že odsedeli kazen, pokazala, da se tisti z večjo stopnjo samokontrole manj pogosto vrnejo v zapor.

    Čeprav se morda zdi prepoved javne izgovorjave določenih besed na prvi pogled dokaj nesmiselna družbena konvencija, jo lahko razumemo kot znamenje, da se znamo kontrolirati in brzdati svoje impulzne odzive. Izkazalo se je celo, da so otroci, ki se v šoli naučijo skrbeti za pravilno telesno držo, sposobni večje samodiscipline tudi pri drugih dejavnostih.

    Ko so izvajali poskuse najrazličnejših okoliščin, v katerih ljudje izvajajo samokontrolo, so ugotovili, da že opazovanje slike zapeljivega dekleta povprečnemu moškemu zmanjša stopnjo samokontrole in zato prej poseže po takojšnji zadovoljitvi, tudi če bi bilo zanj bolj racionalno počakati na boljšo ponudbo kasneje. Ta učinek seveda zelo dobro poznajo v oglaševanju.

    Raziskovalci so opisali tudi učinek utrujenosti odločevalca, ki prizadene tistega, ki mora sprejemati veliko odločitev. Vplivnim posameznikom lahko namreč odločanje pobere veliko zaloge volje, tako da so takrat bolj dovzetni za to, da storijo kako nepremišljeno potezo, ki lahko vodi do škandala.

    Prav tako je za vzdrževanje samokontrole dobro, da jemo živila, ki počasi sproščajo energijo, saj volja potrebuje dosti energije. Začaran krog, v katerega se lahko ujamemo z nespametnimi načini izvajanja diet, je, da potrebujemo za izvrševanje odločitve, da recimo ne pojemo cele čokolade naenkrat, določeno zalogo volje, ki pa za svoje izvajanje hkrati potrebuje energijo. Če nimamo dovolj zaloge hranil, tudi volje ne bomo mogli dovolj dolgo izražati, ker sta za to potrebna določen napor in energija.

    Kaj je svobodna volja?

    V zadnjih desetletjih je bilo v akademskih krogih popularno dokazovanje, da ljudje v resnici nimamo svobodne volje. Vendar gre pri teh sklepanjih praviloma za sledenje definiciji svobodne volje, ki ni v neposredni povezavi s pomenom te besede v vsakdanjem življenju. Priljubljena akademska definicije svobodne volje je, da smo svobodni, ko se v dveh primerih, pri katerih so vse okoliščine povsem enake, lahko enkrat odločimo za eno in drugič za drugo možnost. V takem primeru naša odločitev ne bi bila podvržena nobenemu neposrednemu zunanjemu vzroku, ampak bi bili zadnji in edini vzrok za odločitev mi sami.

    Vendar pa izvrševati svobodno voljo v vsakdanjem življenju ne pomeni izvajati tistega, kar si v danem trenutku zaželimo. To znajo zelo dobro početi tudi živali oziroma je povsem običajen način naravnega odziva živih bitij. Za ljudi je značilna prav zmožnost, da lahko delujemo tudi v nasprotju z neposrednimi lastnimi interesi.

    Predvsem skozi sposobnost vživetja v bodoče scenarije smo ljudje sposobni globljega razmisleka o svojih odločitvah. Pri odločanju smo poleg trenutnih impulzov, ki nam sugerirajo določeno izbiro, sposobni upoštevati še bodoče okoliščine. Tako lačen vegetarijanec ne bo jedel čevapčičev, čeprav mu močno kruli po želodcu, ker ve, da bi se v tem primeru v prihodnosti počutil še slabše, saj ga bo pekla vest, ker je prekršil pravilo, pri katerem se je zavezal, da se ga bo držal.

    Ljudje smo po naravi družabna bitja in živimo v skupnostih, ki jim vladajo določena pravila. Da lahko živimo skupaj, moramo biti sposobni samokontrole oziroma brzdanja svojih neposrednih impulzov. Sposobnost življenja v kulturni skupnosti ljudi je pogojena prav s tem, da je posameznik sposoben zadržati zadovoljitev svojih potreb, če so te v navzkrižju s skupnimi pravili družbe.

    Kulturni rituali so pogosto nenaravni in nesmiselni, a njihovo bistvo je prav v izkazovanju zmožnosti brzdanja neposrednih impulzov ljudi, ki so člani skupnosti. Različna kulturna pravila hranjenja, kot so vegetarijanstvo, halal in košer hrana, so tipični primeri, kako lahko ljudje povsem naraven lasten impulz, kot je lakota, brzdajo zaradi sledenja kulturnim pravilom.

    Za izvajanje svobodne volje moramo imeti sposobnost sledenja pravilom, ki si jih sami zastavimo ali jih sprejmemo kot svoja. Pravilom v smislu družbenih, osebnih ali skupinskih norm, ki so lahko v nasprotju z neposrednimi potrebami in zadovoljstvom posameznika. Svobodni smo takrat, ko lahko sledimo tudi pravilom in ne zgolj impulzom. Svoboda je tako svoboda dostopa do miselne zavore, ki selektivno brzda naše impulzivne odzive.