Kaj pomeni skrb za kakovost?

    94

    Iz članka v današnjem Delu – UKC (še) ne ustreza mednarodnim standardom:

    »Pri akreditaciji še zdaleč ne gre samo za dokumentacijo, ampak za vsebinsko spremembo procesov dela,« je povedal direktor jeseniške bolnišnice Igor Horvat. Jeseniški bolnišnici je ista agencija, torej norveški DNV, priznala, da dela po mednarodnih standardih že pri prvem pregledu leta 2011, lani je akreditacijo obnovila. V čem je smisel akreditacije? Vsekakor v odpravi tveganj za bolnike, odgovarja Horvat, ima pa tudi konkretno, praktično vrednost. »Lani si je bogata tujka pri nas v gorah zlomila nogo. Šele ko so njeni sorodniki preverili, da je naša bolnišnica mednarodno akreditirana, se je pustila zdraviti,« je opisal.
    Akreditacijo je slovenskim bolnišnicam prejšnji teden predpisala vlada v okviru splošnega dogovora za razdelitev sredstev. Postopke morajo začeti najpozneje do aprila letos in jih pozitivno končati do konca 2013. Če jih ne bodo, se jim leta 2014 zmanjša financiranje za 0,3 odstotka, kar pomeni za UKC – če ne bo uspešen – milijon evrov manj. …
    Mednarodna akreditacija potrdi, da je bolnišnični sistem urejen po mednarodnih standardih, da je tveganje za bolnike in zaposlene čim manjše, varnost čim večja. V katerih točkah od tega odstopa naša največja, kot radi rečemo »vrhunska« bolnišnica, UKC Ljubljana? …
    Po mednarodnih standardih bi morala sestra vsakokrat, ko da bolniku zdravilo (tableto, injekcijo), to časovno zabeležiti v bolnikov bolniški list in se podpisati. V UKC tega niso delali, ustrezne obrazce so uvedli samo nekaj dni pred prihodom presojevalcev in jih še niti niso povsod uporabljali. Prav tako zdravila ne bi smela biti v belih škatlicah z nalepko, temveč v originalnih škatlicah, da bi bila pomota izključena. Najbolj sporno dokumentacijo so našli na porodnem oddelku, kjer so iz dokumentacije ugotovili, da šest ampul močnega opijata dipidolorja (ki deluje kot mamilo), katerega uporabo je treba vsakokrat zelo skrbno zapisati in upravičiti, manjka. …
    Pravice bolnika so kršene tudi pri njegovi privolitvi v operacijo: bolnik podpiše, da se z operacijo strinja, a na listu ni navedeno, za katero operacijo bo šlo, na primer za operacijo slepiča. Bolnikove pravice so na situ še enkrat: čeprav obstajajo pritožbeni postopki, jim ne sledijo nikakršni ukrepi, je ugotovila komisija.
    Precej neprijetne so ugotovitve o spremljanju infekcij: ni načrta in od leta 2001 ni bila opravljena niti ena ocena tveganja (gre za pojavnost mrse in drugih bakterij). Težave imajo tudi z dezinfekcijo: sterilizirani instrumenti pridejo do operacijske dvorane skozi nesterilizirano okolje. To pomeni, da so morda okuženi, a jih kirurgi uporabljajo v dobri veri, da so sterilizirani.
    »Potovanje« skozi UKC ni najboljše tudi iz drugih razlogov: klinike informacijsko niso povezane v enovit sistem, zato med njimi težko potujejo podatki o bolnikih. Nasprotno pa motorizirani transporti in viličarji preveč drvijo po hodnikih in so povzročili že nekaj nesreč. Tak viličar bi na polikliniki zlahka trčil v nezaščiteno napeljavo za plin – to bi pomenilo eksplozijo ali požar širših razsežnosti. Sicer pa UKC ni pripravljen na množične nesreče: nima »poveljniškega« prostora, brez elektrike pa bi lahko z lastnim generatorjem deloval le 24 ur….

    Kaj če bi podoben ukrep, da je akreditacija mednarodno priznanega skrbnika kakovosti pogoj za pridobivanje javnih sredstev, uvedli tudi za univerze/fakultete/inštitute?

    Kot je znano, so si nekatere fakultete že same pridobile ustrezne mednarodne akreditacije s svojega področja. Po meni znanih podatkih je glede tega daleč pred drugimi Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani: Priznanja odličnosti – EF. (Glej tudi članek: Ameriški fizik, ki je Japonce naučil, kaj je kakovost – Kvarkadabra)

    Ko bo skrb za kakovost nujna za sam obstoj inštitucije, bo tudi marsikaj od tega, kar smo o delovanju univerz zapisali v sestavku pred nekaj tedni, postalo povsem samoumevno: Kvarkadabra blog: Kaj potrebuje sodobna univerza? Kaj menite?