Švicarji so se dolgo trudili, da bi našli primeren kraj za odlagališče radioaktivnih odpadkov. Strokovnjaki so po preučitvi okoliščin kot najprimernejšo lokacijo predlagali majhno vas v središču države in malo pred referendumom o tem vprašanju so med prebivalci izvedli še anketo, v kateri se je izkazalo, da bi minimalna večina 51 odstotkov vaščanov podprla gradnjo odlagališča. Presenetljiv pa je bil odziv vaščanov na dodatno vprašanje v anketi, v katerem so jih spraševali, ali bi se z odlagališčem morda strinjali pod pogojem, da bi kot kompenzacijo za nevšečnosti dobivali državno rento. Kljub temu, da se zdi druga ponudba za vaščane bolj sprejemljiva, je gradnjo odlagališča pod temi »boljšimi« pogoji podpiralo le 25 odstotkov vaščanov.

Uvedba plačila lahko spremeni pravila igre

Podobno, na prvi pogled nerazumno obnašanje ljudi so zaznali tudi upravniki vrtcev v Izraelu. Da bi izkoreninili zoprno zamujanje staršev, ki so po otroke prihajali kasneje, kot je dopuščal delovni čas vrtca, so se odločili, da bodo za zamudnike uvedli denarne kazni. Vendar so že kmalu po uveljavitvi novih pravil presenečeni ugotovili, da se število prekoračitev časa varstva zaradi denarnih kazni ni prav nič zmanjšalo, ampak se je celo povečalo.

Ko so se o problemu pogovorili še s starši, so hitro odkrili vzrok, zakaj je prišlo do prav nasprotnega odziva na zagrožene kazni, kot so pričakovali. Zamudniki so se pred uvedbo novega režima zaradi nespoštovanja pravil vrtca počutili krive, zato so se vsaj trudili, da ne bi bili pretirano pozni. Ko so uvedli kazni, pa so jih starši hitro začeli dojemati kot doplačilo vrtca, s katerim si kupijo pravico, da lahko občasno tudi zamudijo. Ker so za svoj pozni prihod plačali, se niso več počutili krive in se zato tudi niso pretirano trudili, da bi po otroke prihajali pravočasno.

Da bi podrobneje preučili podobne anomalije, so izraelski raziskovalci izvedli še poskus s študenti, ki so jim naročili, naj zbirajo donacije za dobrodelni sklad. Ponovno se je presenetljivo izkazalo, da so bili najuspešnejši tisti, ki za svojo dobrodelno dejavnost niso bili denarno nagrajeni. Povsem volonterska skupina je zbrala kar 55 odstotkov več donacij kot njihovi kolegi, ki so dobili plačilo v višini enega odstotka zbranih sredstev, a iz posebnega fonda, tako da je bila nagrada povsem ločena od namensko zbranih donacij. Bolje se je izkazala skupina, ki je dobila desetkrat večjo denarno nagrado, a še vseeno je bil njihov skupni uspeh manjši kot pri skupini, ki je donacije zbirala zastonj.

Vse tri primere omenja harvardski profesor etike Michael J. Sandel v svoji novi knjigi What Money Can’t Buy: The Moral Limits of Markets (Farrar, Straus and Giroux, 2012). V njej opozarja, da tržni pristop sam po sebi nikakor ni vrednostno nevtralen. Ko začnemo neko dobrino ali storitev vrednotiti prek cene, ki jo ima na trgu, to vpliva tudi na odnos, ki ga imamo do te dobrine. Pogosto se namreč premalo zavedamo, da lahko že zgolj pripravljenost, da z nečim trgujemo, povsem spremeni dojemanje in vrednotenje te konkretne dobrine.

Ko se je po koncu hladne vojne tržni pristop pri proizvodnji in distribuciji blaga globalno uveljavil kot najuspešnejši in najučinkovitejši, se je vzporedno začelo tržno razmišljanje in vrednotenje s področja ekonomije seliti tudi na druga področja delovanja družbe.

Tržna ekonomija in tržna družba

Da bi dodatno osvetlil to značilnost družbenih sprememb zadnjih nekaj desetletij, Sandel vpelje terminološko ločitev med tržno ekonomijo in tržno družbo. Tržna ekonomija je zelo učinkovito orodje za organizacijo proizvodnje in distribucije materialnih dobrin in storitev, medtem ko je tržna družba aplikacija tržnega načina vrednotenja na prav vsa področja družbe.

Prehod iz tržne ekonomije v tržno družbo se zgodi, ko začnemo tudi področja življenja, ki po svoji naravi niso primerna za tržni pristop, upravljati s tržnimi mehanizmi. To nekritično širjenje tržne miselnosti, ki jo običajno imenujemo tudi neoliberalna ideologija, spremlja prepričanje, da je prav tržno vrednotenje najbolj pravično in učinkovito, ne glede na to, katero področje družbe ureja.

V družbi, kjer je skoraj vse naprodaj, se po Sandelu pojavita predvsem dve težavi. Ljudje v takšnem sistemu niso več enakopravni, saj so bogati v bistveno boljšem položaju kot revni. Pomembno pa je tudi dejstvo kvarnega vpliva same uvedbe trgovanja, saj lahko že to samo po sebi vpliva na dojemanje in vrednotenje področja družbe, na katerem uvedemo tržna pravila vrednotenja.

Hkrati s širjenjem tržnega pristopa pride pogosto tudi do izrivanja alternativnih načinov urejanja odnosov, ki začnejo izgubljati pomen in legitimnost. Najpreprostejša in najbolj uveljavljena oblika alternativnega urejanja razmerij v vsakdanjem življenju je denimo čakanje v vrsti. Etika vrste temelji na načelu »kdor prej pride, prej melje«, ki je po svojem bistvu povsem egalitarno, saj smo v vrsti vsi enakopravni, razlikujemo se le po mestu, ki ga zasedamo.

Seveda je tudi tržni pristop po svoje egalitaren, saj je za izvedbo posla na trgu pomembno le, da imaš denar, ne pa tudi, kdo si. Vsi, ki lahko plačajo, so po tržni etiki enakovredni. Seveda pa so, nasprotno od etike čakanja v vrsti ali naključnega žrebanja, izrinjeni vsi tisti, ki nimajo dovolj denarja, da bi sploh lahko sodelovali pri tržni izmenjavi.

Pravičnost in učinkovitost tržnega sistema temeljita na predpostavki, da se posel izvede le, če bosta obe strani po izmenjavi na boljšem ali vsaj ne na slabšem. V dojemanju družbe kot velikega tržnega mehanizma naj bi vsak zase ves čas zavestno ali nezavedno preračunaval, kaj pridobi in kaj izgubi s posamezno odločitvijo, pa naj gre za denarno izmenjavo ali zgolj za urejanje medosebnih odnosov. Ključno za pravičnost pri delovanju trga pa naj bi bilo, da so vsi, ki sodelujejo pri izmenjavi, res svobodni in dobro informirani.

S čim ne smemo trgovati?

Kot poudari Sandel, je temelj sodobne družbe omejitev, da se z določenimi dobrinami ne sme trgovati. Svoje volilne pravice recimo ne morete prodati. Prav tako ne morete najeti nekoga, da bo za vas odsedel zaporno kazen. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da je v jedru prepovedi trgovanja ideja enakopravnosti vseh ljudi, ki je v temelju večine modernih družbenih institucij, kot so sodni sistem, politično odločanje, znanost, izobraževanje, socialne pravice, zdravstveno varstvo ipd.

Če se ustavimo denimo pri znanosti, je zanjo povsem jasno, da mora delovati povsem zunaj tržnega načina vrednotenja. V znanosti šteje zgolj in samo argument, pri čemer je povsem nepomembno, kdo ga izreče in koliko bi bil pripravljen plačati, da bi ga znanstvena skupnost sprejela. Znanost je vsaj v načelu primer moderne družbene institucije, ki temelji na popolni egalitarnosti in na popolnem zavračanju tržnih načel, saj je vsa znanstvena vednost po definiciji javna in vsakomur dostopna. Vrednotenje idej v znanosti temelji na načelu, da jih lahko prav vsakdo argumentirano izpodbija, in prav zato morajo biti javno dostopne. Uvajanje tržnih pristopov v samo znanost po definiciji ni možno.

Vendar pa pri omejitvi širjenja tržne družbe ne gre zgolj za varovanje temeljnih institucij, na katerih temelji sodobna družba, ampak tudi za kvarni (koruptni) vpliv uvedbe trgovanja na področja, kjer sama uvedba trgovanja spremeni naš vrednostni odnos do določene problematike.

Sandel navaja kvarne vplive vzpostavitve mehanizmov za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. Po analogiji z zamujanjem staršev v vrtcih tudi tu možnost plačila odstrani iz konkretnega početja občutek krivde, da počnemo nekaj, kar ni družbeno zaželeno. Vpeljava trgovanja z izpusti naredi iz nečesa, kar smo sprva dojemali kot nekaj moralno slabega, povsem legitimno tržno blago. Če karikiramo, bi lahko v skrajnem primeru vsakdo po mili volji odmetaval smeti, kjerkoli bi se mu zahotelo, če bi hkrati plačal kakemu revežu pod Himalajo, da v svoji okolici pobere še več smeti, kot bi jih sam kot plačnik storitve odvrgel okoli svojega doma.