O navadah in železnih srajcah

    Na, sem govoril o tem, kako so predmeti v mojem tokijskem domovanju že navajeni na občasno guganje, pa sem jim očitno že postal podoben: onega včeraj zvečer magnitude 5.7 sem še čutil, tega danes sredi dneva magnitude 4.9 pa sploh ne. Tudi ne bi izvedel zanj, če se ne bi ravnokar odpravil pogledat, ali so na spletu kakšna poročila o včerajšnjem.

    Poanta vsega povedanega: ja, na Japonskem je res veliko potresov (poglejte si denimo sliko na dnu te strani).

    Na pobudo/prošnjo iz prejšnje “potresne” objave pa še kratki prvi vtisi o Japoncih in njihovemu odnosu do jedrske energije po nesreči: celotna Japonska je (seveda) še vedno zaznamovana s sočutjem do tistih, ki so v tragediji utrpeli izgubo, in z željo pomagati – marsikod se še zbirajo donacije in druge pomoči, tudi na strokovnih in sorodnih simpozijih; a kar se tiče odnosa do jedrske energije, se baje odnos ni kaj dosti spremenil oziroma se je zgolj na tistih področjih države, ki so bila najbolj prizadeta – (že v Tokiu posledice opaziš bolj ali manj le še po pravilih varčevanja z elektriko, vključno z omejitvijo klime na vsaj 28 stopinj). Druga področja, zlasti ta bolj na jugu, ki so priključena na ločeno električno omrežje, posledic ne čutijo. Kot so mi povedali sogovorniki, se posledično tudi o (ne)varnosti jedrske energije večina Japoncev nič ne sprašuje.