Moril nisem jaz, ampak moja cista

    210

    Leta 1846 je Ameriko pretresel grozljiv zločin. Ko so se na osamljeni kmetiji blizu kanadske meje člani družine Van Nest in njihova služinčad odpravljali spat, se je nekdo prikradel v hišo in zverinsko pokončal vse po vrsti: gospodarja, njegovo nosečo ženo, otroke in stare starše. Po nekaj dneh preiskave je policija aretirala Williama Freemana, nekaj čez dvajset let starega mladeniča mešanega afriškega in indijanskega porekla. Freeman je umore priznal, a hkrati ni znal pojasniti, zakaj jih je zagrešil.

    Še kot najstnika so Williama Freemana po krivem obsodili na pet let zapora zaradi kraje konja. Čeprav je trdil, da je nedolžen, mu pazniki v zaporu niso prizanašali z okrutnostjo. Ko so ga nekoč nameravali prebičati, se jim je uprl, a so se mu zaradi nepokorščine maščevali. Z desko so ga tako močno udarili po glavi, da se je ta razpočila. Po udarcu v glavo je William slabo slišal in ni mogel več trezno razmišljati. Njegove mentalne sposobnosti so po tem dogodku samo še nazadovale.

    Ko so ga končno spustili iz zapora, si je zadal nalogo, da bo maščeval krivice, ki so mu bile prizadejane. Družina Van Nest se je tako po nesreči znašla na njegovi poti, saj je pri njih iskal službo, a so ga zavrnili, kar je bilo za razdraženega in mentalno prizadetega mladeniča dovolj, da je vse zverinsko pobil.

    Freemanov primer je sredi devetnajstega stoletja sprožil bučno razpravo o povezavi med kriminalom ter njegovimi biološkimi in sociološkimi vzroki. Do kolikšne mere so zlorabe in poškodba glave, ki jo je skupil v zaporu, vplivale na njegovo vedenje? So takšni argumenti sploh relevantni v okviru kazenskega pregona? Proces proti sedemkratnemu morilcu je zaradi svojih specifičnih okoliščin postal središče razprave o političnih, pravnih, rasnih in medicinskih vidikih kriminala ter razmejevanju odgovornosti med posamezniki in družbo. Enaka vprašanja so aktualna še danes.

    Filozof zadavi ženo

    Neke mirne novembrske nedelje leta 1980 je zgodaj zjutraj vplivni francoski filozof Louis Althusser, profesor na École Normale Supérieure, čigar dela so prevedena tudi v slovenščino, vplival pa je na celo generacijo mislecev povsod po svetu, nekako “po nesreči” umoril svojo ženo. Strašljiv dogodek je kasneje zelo natančno opisal:

    “Klečal sem ob njej, se naslanjal na njeno telo in ji masiral vrat. Pogosto sem ji tako masiral tilnik od zadaj… tokrat pa sem ji masiral vrat od spredaj… Hélenin obraz je bil miren in negiben, oči so bile odprte in strmele so v strop. Nenadoma sem se zdrznil. Njene oči so strmele v neskončnost, med zobmi in ustnicami pa je nenavadno mirovala konica njenega jezika. Že prej sem seveda videl mrtva telesa, a še nikoli nisem gledal v obraz nekomu, ki je bil zadavljen. Vedel sem, da je bila zadavljena. Ampak kako? Vstal sem in zakričal: ‘Zadavil sem Hélene!'”

    Čeprav je povojna leta vseskozi pisal knjige in predaval na univerzi v Parizu, se je izkazalo, da je približno polovico časa že v desetletjih, preden je širša javnost izvedela za njegove psihične težave, preživel v raznih psihiatričnih klinikah in bolnišnicah. Vseskozi je bolehal za hudimi depresijami, ki so jim sledile manične faze.

    Po dogodku leta 1980 je njegova obramba trdila, da je bil med dejanjem neprišteven. Strokovnjaki so tej domnevi pritrdili in ocenili, da mentalno ni zmožen prestati sojenja, zato je naslednjih nekaj let prebil v psihiatričnih bolnišnicah, preden se je ponovno postopno začel vračati v družbo. Do svoje smrti deset let po umoru žene je še večkrat hospitaliziran. Po smrti oktobra 1990 so pri njem našli več deset tisoč strani še neobjavljenih zapiskov, med katerimi se bili tudi rokopisi desetih še neobjavljenih knjig. Med njimi je največ zanimanja pritegnila njegova psihološka avtobiografija z naslovom “Prihodnost traja dolgo časa”, ki jo je napisal leta 1985 kot pričanje pred sodiščem, če bi ga spoznali kot sposobnega za sojenje. V njej je želel med drugim pojasniti tudi okoliščine, ki so pripeljale do ženine smrti.

    Možgani na sodišču

    Kot je v časopisu The New York Times zapisal Jeffrey Rosen, eden najvplivnejših ameriških medijskih komentatorjev pravnih vprašanj, bodo zgodovinarji nekoč v prihodnosti zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.

    Takrat petinšestdesetletni Herbert Weinstein je bil obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.

    Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu. Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.

    Povpraševanje po strokovnjakih na področju nevroznanosti, ki bi bili pripravljeni pričati na sodišču, se je po tem procesu bistveno povečalo. Eden od ekspertov, ki so pričali v procesu, je kmalu zatem odprl celo svetovalno podjetje Forensic Neuroscience. Njegove storitve najemata tako tožilstvo kot obramba, sodeluje pa tako v kriminalnih kot civilnih postopkih pred sodišči.

    So možgani odgovorni za svoja dejanja?

    V začetku enaindvajsetega stoletja smo priča hitremu razvoju bioloških znanosti, med drugim tudi področij, ki se ukvarjajo z mehanizmi delovanja možganov. Velik napredek tehnologije spremljanja možganske aktivnosti v realnem času nam omogoča, da spremljamo in preučujemo delovanje možganov tudi pri kompleksnih oblikah človeške dejavnosti. Po svetu je nastalo že veliko interdisciplinarnih raziskovalnih skupin, v katerih plodovito sodelujejo humanisti, družboslovci in nevroznanstveniki, ki empirično raziskujejo možganske procese.

    Vzpostavilo se je tudi novo interdisciplinarno področje, ki je prevzelo ime eksperimentalna filozofija ali x-phi. Eksperimentalni filozofi se aktivno povezujejo z znanstveniki pri raziskovanju strukture delovanja misli in čustev na nivoju možganov. Vse več lahko povedo tudi o mehanizmih odločanja in tako posredno tudi o tem, v katerih okoliščinah posameznik ne more odgovarjati za “odločitve”, ki jih sprejemajo njegovi lastni možgani.

    Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj. Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja.

    Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja. Joshua Greene, profesor psihologije na Harvardu in eden vodilnih raziskovalcev mehanizmov, ki so odgovorni za moralno delovanje na nivoju možganov, zagovarja stališče, da je treba opustiti predvsem v ZDA še zmeraj dokaj razširjeno stališče, da moramo pri kaznovanju kriminalcev izhajati iz iskanja ustreznih povračilnih ukrepov, ki so nekakšno “maščevanje” družbe nad zločinci. Po tej interpretaciji kriminalce kaznujemo za dejanja, za katera so se sami svobodno odločili, zato morajo zanje nositi posledice. V zadnji instanci je za najhujša kazniva dejanja zagrožena tudi smrtna kazen kot najbolj drastičen povračilni ukrep, s katerim mora zločinec “računati”, ko se svobodno odloča o svojih dejanjih.

    Greene na osnovi raziskav delovanja možganov nasprotno predlaga, da bi morala družba protikriminalno politiko bolj kot na grožnjah s povračilnimi ukrepi graditi na preventivi. Skrbeti je treba predvsem za načrtno izogibanje družbenim okoliščinam, ki glede na vse večje znanje, ki ga imamo o delovanju možganov, vplivajo na povečano verjetnost, da bodo posamezniki zabredli v kriminal.