Ministra Žekš in Golobič o zatohlosti in prepihu

    55

    Danes je bila skupna novinarska konferenca ministrov Boštjana Žekša in Gregorja Golobiča. Na njej sta predstavila povzetek prispevkov slovenskih znanstvenikov po svetu na ureditev visokega šolstva v RS.

    Dva od omenjenih odzivov iz tujine sta objavljena tule:
    Aljažev: Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom? in
    Gašperjev: Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom. II del.

    Mogoče bi bilo najboljše, da ministrstvo javno objavi še ostalih 12 mnenj, da jih bomo lahko prebrali v izvirniku.

    Navajam zgolj en primer. Aljaž je recimo napisal:

    Na nizozemskem je akademski diskurz, od magistrskih nalog dalje, v angleščini. Na moji fakulteti so vsa predavanja od tretjega letnika dalje v angleščini, poleg tega prva dva letnika ponujamo hkrati v nizozemščini in angleščini. Zaposlenih imamo več kot 30% tujcev, od katerih marsikateri ne govori nizozemsko, zaposlene (od doktorskih študentov dalje) iščemo po celem svetu, izključno po kriteriju raziskovalnega potenciala.

    V povzetku se je to spremenilo v:

    Na Nizozemskem potekajo v prvem in drugem letniku predavanja v flamskem jeziku in v angleščini. Od tretjega letnika naprej pa izključno v angleščini. Okoli 30% tujih profesorjev govori zgolj angleščino.

    Tule je kopija Povzetka prispevkov slovenskih znanstvenikov glede ureditve visokega šolstva v RS s spletne strani ministrstva in Urada za Slovence po svetu:

    Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu smo pripravili Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki ter spletni imenik, s katerima želimo okrepiti sodelovanje doma in po svetu ter prispevati k razvoju znanosti v Sloveniji. Neobjavljen spletni imenik obsega okoli 300 naslovov, spletni imenik pa 150 naslovov.

    Slovenske znanstvenike in raziskovalce, ki živijo v tujini in za katere imamo naslove, smo zaprosili za njihovo mnenje o slovenski znanosti in slovenskem visokem šolstvu ter za predloge o potrebnih spremembah.. Odziv je bil sorazmerno majhen (14 odgovorov), kar se da morda razumeti, ker so ti ljudje polno zasedeni s svojim delom, po drugi strani pa neradi odgovore na hitro, ne da bi imeli čas za temeljit premislek. Lahko le upamo, da odziv ni slab zato, ker bi anketiranci obupali nad razvojem v Sloveniji na tem področju, čeprav nekateri starejši v odgovoru omenjajo, da so jih o tem že večkrat spraševali, pa se nikoli ni kaj posebnega zgodilo.

    Skoraj vsi, ki so odgovorili, so s področij naravoslovja in tehnike (eden je matematik, ki se ukvarja z ekonomijo, eden pa upokojen bibliotekar), ker so nasploh slovenski znanstveniki, ki so uspeli v svetu, večinoma s teh dveh področij in iz medicine. Grobo jih lahko razdelimo na dve polovici, mlade, ki so polno aktivni, na višku ali še malo pod viškom, in na starejše, ki so že upokojeni, vendar še sodelujejo pri delu svojih inštitucij. Vsi odgovori so resno in utemeljeno napisani ter bi jih bilo pri naših razmišljanjih o znanosti in visokem šolstvu dobro upoštevati. Slab odziv pa je lahko tudi posledica dejstva, da so nekateri znanstveniki potomci izseljencev, ki več tako dobro ne poznajo problematike visokega šolstva v Sloveniji.

    1. Nujen je prepih visokošolskega prostora in večja konkurenčnost .
    Osnovna stvar, ki jo vsi poudarjajo, je odprtje našega visokošolskega prostora; omenjajo prepotreben prepih in večjo konkurenčnost, ki temelji na resničnih dosežkih. Tega prepiha ne more biti, dokler je angleščina izgnana iz našega visokošolskega prostora. Razpisi za profesorska mesta morajo biti mednarodni, izbranemu kandidatu pa je potrebno zagotoviti primerno plačo po dogovoru in možnosti za raziskovalno delo (lasten laboratorij, sodelavci, itd.). Šele s poukom v angleščini bomo v večjem številu lahko pridobili tuje študente. Na Nizozemskem potekajo v prvem in drugem letniku predavanja v flamskem jeziku in v angleščini. Od tretjega letnika naprej pa izključno v angleščini. Okoli 30% tujih profesorjev govori zgolj angleščino.

    2. Plača in položaj naj temelji na delovnih dosežkih in odličnosti.
    Zdi se, da si pri nas prizadevamo za odličnost le z besedami. Ne zavedamo se, da znanost ni sociala in da je treba dati možnosti najboljšim mladim, ne pa vsem. V prejšnjem sistemu smo v znanosti imeli varnost in le malo selekcije, sedaj pa nimamo niti varnosti niti selekcije. Ni nagrajevanja, ni stimulacije mladih, raziskovalna uspešnost ne pomeni višje plače in položaja. Oddelki in fakultete niso nagrajeni za uspešno raziskovalno delo, zato tudi posamezniki za to niso nagrajeni, niti motivirani, fakultete pa niso motivirane, da bi najemale tiste, ki so za raziskovalno delo čim bolj uspešni. Fakultete tako ne morejo ponuditi konkurenčne plače in položaja uspešnemu raziskovalcu iz tujine. Imamo le inbreeding oziroma znanstveni incest. Potrebna je ostrejša selekcija in izbira najboljših, tako pri vstopu na univerzo, pri vstopu na podiplomski študij, pri vstopu na podoktorsko delo in pri stalni zaposlitvi na univerzi, ki jih mora biti sorazmerno malo.
    V Sloveniji so zaposleni na univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci. Za raziskovalno delo niso niti plačani, niti nagrajeni. Celotni delež si morajo pokriti s pedagoškimi urami, kar pomeni da nimajo dovolj časa za raziskovalno delo. Za predmete se morajo boriti, tudi če niso primerni predavatelji, da bi si pokrili polno plačo, oddelki pa ne morejo najeti odličnega raziskovalca, če zanj ne najdejo pedagoških ur in podobno.
    Znanstveniki ni treba, da so državni uradniki. Imajo svoje pogodbe z univerzo, poleg tega pa sami poskrbe za dodatna sredstva za raziskovalno delo iz državnih ali privatnih virov in iz tega financirajo svoje študente (šolnino) in svojo skupino.

    3. Ocenjevanje in rotiranje profesorjev
    Naše osnovno in srednje šolstvo je v redu (čeprav so naši srednješolci bili po »Science and Eng. Indicators« leta 2000 boljši od ameriških, sedaj, leta 2010 pa so slabši), dodiplomski študij še kar le rahlo zastarel, podiplomski študij in doktorski študij pa ni niti dovolj selektiven niti dovolj kvaliteten. Profesorji bi morali rotirati in biti resno ocenjevani. Graditi moramo elito, za kar bi bilo treba iz univerz izločiti visoke strokovne šole, in po nekaterih mnenjih tudi dele fakultet ali fakultete, ki goje stroko (del anglistike, del ekonomije, del prava, velik del družbenih ved, zdravstvo (ne medicina)). Po drugi strani pa bi morali najboljše kandidate pošiljati na doktorski študij na elitne ameriške univerze s štipendijami. Potrebovali bi eno majhno elitno univerzo, lahko pa bi imeli do 9 visokošolskih ustanov (po ameriških kriterijih). Množičnost univerzitetnega študija ni kompatibilna z njegovo mednarodno kvaliteto. Napredovanje bi naj predstavljalo »ozko grlo«, kar pomeni, da bi napredovali najsposobnejši kandidati, skladno z mednarodno oceno in brez klasičnih točkovanj.

    4. Osredotočenje na določena raziskovalna področja.
    Poudarek bi glede na majhen nacionalni prostor naj bil na posameznih raziskovalnih področjih, ki se lahko definirajo tudi s pomočjo gospodarstva in politike.

    5. Vračanje slovenskih znanstvenikov v RS
    Vsi navedeni vidiki pa so pomembni tudi v primeru vračanja nekaterih slovenskih znanstvenikov oziroma raziskovalcev. Sistem doma v praksi ni odprt, obstajajo celo birokratske prepreke, ki jih domači kandidati nimajo. V tujini namreč z izjemo vize različni kandidati, tujci in domači, predložijo enak nabor papirjev, pri čemer ni nihče privilegiran. Prav tako ni jasno, kje v karieri se prehaja iz enega stadija v drugega. Celotna ureditev je zelo netransparentna. Razpis novih akademskih pozicij pa mora biti javen in pravočasen.
    Elitnim slovenskim znanstvenikom v tujini, ki bi se želeli delno vrniti, bi lahko iz posebnega fonda (vsaj 100.000 EUR/leto) omogočili ustanovitev satelitske raziskovalne skupine v Sloveniji. Tudi za vračanje domov bi morali imeti transparenten sistem.
    Sodelovanje z gostujočimi profesorji s kakršnokoli afiniteto do Slovenije odpirajo dodatne možnosti za mednarodne povezave ali njihovo krepitev.
    Nekateri znanstveniki po svetu pa imajo za razliko od drugih migranto željo po vrnitvi v Slovenijo.

    6. Primeri dobrih praks
    ZDA, Kanada in Japonska so tiste države, ki imajo na področju znanosti razvito konkurenčno okolje. Ameriška ekonomija, znanost, raziskave in šolstvo temeljijo na produktivnosti in sposobnosti ter gmotnih zmožnostih. Z konfliktnim zaprtim akademskim krogom in ljudmi, ki bi želeli vanj vstopiti, pa so se soočale (ali pa se še vedno soočajo) tudi nekatere druge evropske države. Uspešne in konkurenčne so predvsem Skandinavske države, kot primer dobre prakse pa se navajata Nemčija in Nizozemska. Nemčija je v želji po dobrih kadrih iz tujine ustvarila karierno pot, ki je vzporedna in konkurenčna tradicionalni, in ki se preko Junior profesorjev in research group leaderjev financira centralno iz zveznega proračuna. S tem se ustvarja pot, po kateri lahko Nemci, ki so se izobrazili v tujini pridejo v Nemčijo kot neodvisni profesorji.
    Na Nizozemskem je nagrada za uspešno delo različnih oblik: povišanje plače, manjše pedagoške obveznosti, več raziskovalnega denarja in podobno.. Vsak zaposleni se vsako leto znova pogaja o svoji plači in poziciji. Glede na to, da so univerze relativno svobodne pri nagrajevanju, bodo uspešne ljudi zadržale in motivirale z opaznim povišanjem plače.

    7. Povezovanje znanosti in gospodarstva
    Osnovna naloga univerz so osnovne raziskave, katerih rezultate lahko gospodarstvo skupaj z univerzami pretvarja v nove proizvode. Uvesti bi bilo treba sistem preverjanja uporabnih možnosti za nove raziskovalne rezultate z zunanjimi izvedenci, kot npr. dela Izrael, rizični sklad itd.

    Minister Gregor Golobič je na novinarski konferenci poudaril pomen tega zunanjega pogleda, ki ni nezainteresiran, na situacijo doma. “Kaže na to, da je potreba po prepihu v slovenskem visokem šolstvu nujna, saj je obstoječi sistem zaprt in zatohel. To proizvaja učinke, ki so tipični za to okolje, to je kregarija.” Minister je tudi ugotovil, da se vrsta vprašanj iz razmišljanj slovenskih znanstvenikov v tujini ujema s tem, kar smo zaznali tudi sami in kar skuša ministrstvo s predvidenimi ukrepi vgraditi v Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020.
    (vir MVZT)