O pravnih znanstvenikih in drugih bistroumnih smislih

    Ko so me pobudniki bloga povabili k sodelovanju in sem – že zaradi dobre družbe – povabilo sprejel, je eden od njih hudomušno pripisal:

    Upam, da mi bo iz branja tvojih prispevkov bolj jasno, kakšni so cilji znanstvenega pravnika in kako poteka tipičen dan fakultetnega/inštitutskega pravnika. 🙂

    Na to lahko odgovorim le na en način: Upam, da meni tudi. 🙂

    Pri tem – kolikor je v zgornjih šalah že zrna resnice – seveda ne mislim toliko na tisti del o ciljih znanstvenega pravnika, saj so ti bolj ali manj jasni: v prvi vrsti zgraditi svet, v katerem se bo sosed razumel s sosedom in upnik z dolžnikom, pravo pa bo kot nekakšen imunski sistem družbe poskrbelo za zaznavo in nadzor patogenih dejavnikov; v drugi vrsti pa nemara še poskrbeti za to, da bo v tem svetu znanstveni pravnik sam užival v zadostnem številu premičnih in nepremičn(insk)ih pridobitev narave in civilizacije. Ali pa obratno, pač odvisno od posameznega pravnika in njegovega pogleda na znanost.

    Ne, gre bolj za tisti del o tipičnem dnevu fakultetnega pravnika, saj ga skorajda ni dne, ki bi bil (povsem) enak dnevu. Takole na prvo žogo se mi zdi, da lahko sam lažje govorim o tipičnem tednu, v katerem se nekako zvrsti večina “rednih” opravil, v vsakem primeru pa je to dejstvo nemara dobrodošlo za bralce bloga, saj objav ne bom mogel proizvajati zgolj z uporabo funkcij kopiraj/prilepi.

    Predvsem pa sem avtorju zgornje misli hvaležen za to, da ni niti trznil, ko je govoril o znanstvenem pravniku. Pravniki smo namreč pogosto deležni kritike neznanstvenosti, ki včasih pride celo iz lastnih vrst: znani strokovnjak za ekonomsko analizo prava (law and economics) Thomas Ulen, ki je pred časom o tem predaval tudi na ljubljanski Pravni fakulteti, tako po svetu kroži s predavanjem z naslovom “Nobelova nagrada za pravno znanost“, v kateri pravi, da razliko med pravom in pravimi znanostmi prepoznamo po tem, da slednje imajo Nobelovo nagrado, pravo pa ne.* Znanost pa pravo ni zato, ker (še) ne uporablja znanstvene metode, pa čeprav jo ima na dosegu roke. (Ta znanstvena metoda, če ste si naravoslovci že želeli oblizniti prste, je za Ulena seveda ekonomska analiza prava.)

    (*Tak argument bi pravnik ali logik lahko razumel tudi kot konkretni odraz nekakšne splošnejše resnice, da znanost prepoznaš po tem, ali zanjo obstaja Nobelova nagrada, ter da sta zato tudi književnost in “mir”, kakršnakoli veda to že je, znanosti. Toda do takšnega sklepa lahko pride zgolj pravnik, ki ne uporablja znanstvene metode, Ulen pa z njim opravi v kratki opombi.)

    Ugibam, da bodo – vsaj sprva – bralci tega bloga prihajali predvsem iz naravoslovnih vrst in da bodo moji “dnevniški zapisi” zanje med bolj eksotičnimi. Tega se pravzaprav kar veselim; če bom komu med njimi res uspel približati pravniški vsakdan in privlačnosti dobrih plati pravniškega raziskovanja, pa še toliko bolje.