S teorijo iger nad doping

    352

    V začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja se je povprečna hitrost zmagovalca na kolesarski dirki Tour de France bistveno povečala. Hitrosti v obdobju 1991-2004 so se v primerjavi z obdobjem 1977-1990 povečale za neverjetnih osem odstotkov, česar po mnenju poznavalcev ni mogoče pripisati le boljši opremi, prehrani in treningu tekmovalcev. Skok hitrosti se preveč dobro pokriva z začetkom množične proizvodnje in uporabe rekombinantnega eritropoetina, da bi to tako očitno ponujajočo se povezavo zlahka odpravili.

    Dodaten argument v prid omenjeni tezi je tudi opazno znižanje povprečnih hitrosti v zadnjih letih, ko protidopinški testi doletijo tako rekoč vsakega tekmovalca, pa tudi sankcije, ki sledijo, niso mačji kašelj.

    Kot je že splošno znano, je rekombinantni eritropoetin (r-EPO) umetno proizvedena kopija naravnega hormona, ki v človeškem telesu povzroči povečano produkcijo rdečih krvničk in tako izboljša prenos kisika iz pljuč v mišice. Medicina ga uporablja za zdravljenje slabokrvnosti, športniki pa si ga vbrizgavajo, da bi izboljšali svoje sposobnosti, zlasti vzdržljivost. Po nekaterih ocenah strokovnjakov, ki se ukvarjajo s fiziologijo športnikov, naj bi si športniki s pomočjo r-EPA povečali svoje zmožnosti za 5 do 10 odstotkov. Skupaj z drugimi dodatki pa naj bi se učinkovitost človeškega telesa povečala še za dodatnih nekaj odstotkov. Glede na to, da v vrhunskem športu o uvrstitvi odločajo že minimalne razlike, je takšna prednost vsekakor dovolj pomembna, da si nihče ne more privoščiti, da bi jo preprosto ignoriral.

    Dopinška dilema

    V letošnji aprilski številki revije Scientific American je Michael Shermer, sicer tudi redni kolumnist revije in ustanovitelj The Skeptics Society, napisal zelo zanimiv članek z naslovom Dopinška dilema (The Doping Dilemma), v katerem se z vprašanjem dopinga sooči skozi teorijo iger, naslov članka pa je parafraza slavne zapornikove dileme enega najbolj znanih primerov iz teorije iger. Shermer se nam v sestavku predstavi kot navdušen kolesar, ki se je v mladosti spogledoval tudi s profesionalno kariero v tem športu. Na prvi kolesarski tekmi vzdržljivosti, pri kateri kolesarji nepretrgoma poganjajo pedale in tekmujejo, kdo bo prvi prekolesaril ZDA, je končal na tretjem mestu, za podvig pa je potreboval 10 dni in 20 ur.

    Kot ugotavlja v sestavku, je vrhunski šport v zadnjih desetletjih zašel v hudo krizo, saj se v nekaterih panogah brez jemanja “dodatkov” skoraj ne da poseči po vidnih uspehih. Ker naj bi bili nadzorniki, ki poskušajo tekmovalcem s preiskavo krvi oziroma urina dokazati uporabo prepovedanih snovi, približno pet let za “strokovnjaki”, ki si izmišljajo vedno nove ukane, kako s kemijo izboljšati vzdržljivost športnika, je odločitev za mnoge športnike preprosta. Brez “dodatkov” pač ne bodo nikoli posegli po najvišjih mestih in kariero bodo končali kot hišniki v kakem podeželskem atletskem klubu in ne kot bajno bogati zvezdniki mednarodnih razsežnosti.

    Shermer je zato prepričan, da moramo pri spopadu z dopingom v vrhunskem športu uporabiti tudi znanje, ki smo ga pridobili v matematičnih analizah, ki nekako od sredine dvajsetega stoletja spadajo pod okrilje krovnega pojma teorije iger.

    Zapornikova dilema

    Teorija iger se ukvarja s strategijami igralcev v neki igri oziroma situaciji, v kateri se moramo odločati med različnimi potezami. Bistvo teorije iger je, da je izbira najboljše strategije močno odvisna od strategij, ki jih v igri, ki jo igramo, izberejo drugi soigralci.

    Zapornikova dilema se je rodila na samem vrhuncu hladne vojne, ko je bil svet soočen z realno možnostjo, da pride do uničujoče jedrske vojne med velesilami. Ameriška vojska je zaposlila številne znanstvenike, da bi preučevali nasprotnika in poskušali predvideti njegove poteze. Ko so strategi ameriške vojske preigravali scenarije, ki bi lahko privedli do tretje svetovne vojne, so se soočili tudi s problemom medsebojnega zaupanja, ki ga zelo jasno predstavi zapornikova dilema.

    Policija aretira dva osumljenca, za katera domneva, da sta zagrešila rop, in ju zapre v ločeni celici. Po priprtju med sabo ne moreta več komunicirati, vsak zase pa vesta, da sta zločin v resnici zagrešila, vendar policija za to nima dokazov. Vseeno pa ima policija dovolj drugih informacij, na osnovi katerih ju lahko obsodi vsakega na polletno zaporno kazen (posedovanje orožja, manjši prekrški). Inšpektorji pa si zelo želijo, da bi dokončno zaključili primer s priznanjem, kar bi pomenilo, da bi vsaj enega od priprtih za dalj časa poslali v ječo. A za to potrebujejo priznanje ropa vsaj enega od obeh priprtih.

    Vsak izmed zapornikov ima na voljo naslednji možnosti: zločin lahko prizna ali pa sodelovanje pri ropu zanika. Če eden od njiju zločin prizna, drugi pa ne, potem je tisti, ki je priznal, izpuščen; drugi, ki ni priznal, pa bo šel v ječo za deset let. Če oba priznata, bosta šla oba v ječo za pet let. Če pa noben ne prizna, potem imajo inšpektorji dovolj podatkov, da dobita vsak po pol leta. Kaj naj storita? Ali se splača izdati drugega?

    Zapornikova dilema nam pokaže, da se lahko v okoliščinah, ko med pripadniki neke skupine velja medsebojno zaupanje, ti odločajo za drugačno izbiro dejanj, kar jim skupaj kot celoti prinese bistveno boljše rezultate, kot če tega zaupanja ne bi bilo. V ozračju kooperativnosti, ko vlada medsebojno zaupanje, so najbolj smotrne odločitve posameznikov drugačne kot takrat, ko tega zaupanja ni. Če recimo zapornik v našem primeru nima zadostnega zaupanja v svojega kolega in ni povsem prepričan, da jetnik v drugi celici ne bo popustil pod pritiski izpraševalcev in priznal zločina, je zanj gotovo bolje, da ne tvega in tudi sam prizna zločin.

    Športnikova dilema

    Shermer pravi, da se podobna situacija kot pri zapornikovi dilemi pojavi tudi v športu, ko se doping preveč razširi. Športniki, ki ne jemljejo nedovoljenih sredstev, nenadoma ne morejo več posegati po najvišjih mestih. To še posebej velja za športe, kjer je najpomembnejša vzdržljivost in kjer človeško telo med tekmovanjem obremenimo do zadnjega atoma moči. Ker je verjetnost, da bodo nadzorniki posameznemu športniku dokazali jemanje nedovoljenih sredstev, majhna, ve pa se, da večina tekmovalcev v določeni panogi po takšnih sredstvih posega, odločitev posameznika ni več težka. Če želi zmagovati, in danes zares štejejo le zmage, mora slediti drugim ali prenehati tekmovati.

    Ko je enkrat medsebojno zaupanje o neuživanju nedovoljenih substanc med športniki porušeno, zaide šport v velike težave. Igranje po pravilih s stališča profesionalnega športnika namreč ni več racionalno.

    Ko v teoriji iger nihče izmed igralcev ničesar ne pridobi, če spremeni svojo strategijo, je igra v Nashevem ravnovesju. Pojem je iznašel matematik John Nash, ki se ga spomnimo predvsem iz filma Čudoviti um, kjer ga je izvrstno upodobil Russel Crowe. Po Shermerjevem prepričanju se bomo dopinga v športu lahko znebili le, če se bo dopinška igra preoblikovala tako, da bodo športniki, ki ne jemljejo nedovoljenih sredstev, v Nashevem ravnovesju.

    Bistveno je torej, da se športnikom, ki po dopingu ne posegajo, takšna strategija obrestuje. Prav tako pa morajo imeti tudi športniki, ki so sedaj na dopingu, ko se odrečejo uživanju nedovoljenih substanc, tudi koristi in ne le izgubo.

    Shermer predlaga naslednje ukrepe: imuniteta vsem športnikom za dopinške prekrške pred sprejetjem novih pravil. Nobenega smisla nima namreč za nazaj odvzemati medalj, saj ni prav nobenih dokazov, da niso bili tudi drugi športniki pod vplivom dopinga. Prav tako bi bilo treba bistveno povečati število opravljenih testov (testiranja znotraj ekip, v reprezentanci, na pobudo sponzorjev…) in k sodelovanju povabiti nekdanje atlete, ki imajo z izigravanjem dopinških kontrol veliko izkušenj. Podpirati moramo znanstvenike, ki iščejo nove, hitrejše, bolj enostavne in nedvoumne teste za dokazovanje uživanja nedovoljenih substanc. Še posebno pomembno pa je, da so kazni za neizpodbitno dokazano namerno jemanje prepovedanih sredstev dovolj visoke, da bo vsakdo trikrat premislil, preden se bo odločil za korak v to smer. Shermer predlaga kar dosmrtno prepoved tekmovanja.

    Ko bo enkrat vzpostavljeno novo Nashevo ravnovesje in se bo tiha večina obrnila proti dopingu, bo problem že skoraj rešen.