Kaj imajo skupnega kajenje, radioaktivnost, UV žarki, nezdrava prehrana, ateroskleroza in rak na eni strani ter vitamini A, E in C, sadje, zelenjava, zmernost, cink in selen na drugi? Skupni imenovalec so prosti radikali.

Prosti radikali so večinoma zelo aktivne snovi, ki hitro reagirajo z molekulami v svoji okolici. Če nastanejo v našem telesu, lahko reagirajo tudi z DNK, torej z molekulo, ki je nosilka naše dedne zasnove, in lahko tako sprožijo nastanek raka ali pa dednih napak. Radikali lahko reagirajo tudi z drugimi za naše telo pomembnimi molekulami in so tako posredno ali neposredno vpleteni pri aterosklerozi, srčnem infarktu, revmatoidnem artritisu in drugih pogostih boleznih.  Za reakcije z radikali je značilno, da pri njih nastanejo novi radikali, ki spet reagirajo naprej in tako sprožijo verižno reakcijo. Na tak način povzročijo v telesu veliko škodo.

Kako radikali v našem telesu sploh nastanejo? Deloma nastajajo naravno, kot neželeni produkt pri nepopolnem celičnem dihanju. Nekaj jih tvorijo bele krvne celice, da z njimi napadajo bakterije. Ti radikali nam, dokler so pod kontrolo, koristijo. Veliko radikalov pa lahko nastane tudi zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju in zaradi vnosa različnih telesu tujih snovi, kot so pesticidi, konzervansi, umetna barvila, zdravila, katran, itd. Tem snovem se lahko skušamo izogibati, v celoti pa se jim nikoli ne moremo izogniti. Radikalom, ki naravno nastajajo v telesu se prav tako ne moremo izogniti.

Radikali torej v nas neprestano nastajajo, kljub temu pa naše telo ne postane žarko, tako kot se pokvari maščoba na zraku. V živih bitjih so se namreč razvili številni mehanizmi, ki zmanjšujejo nastajanje radikalov, jih odstranjujejo in popravljajo škodo, ki jo ti že povzročijo. Te mehanizmi potrebujejo za svoje delovanje različne snovi, ki jih moramo dobiti s prehrano. Take snovi so npr. vitamin C (askorbinska kislina), provitamin A (beta karoten), vitamin E (alfa tokoferol), selen in cink. Dobimo jih lahko s sadjem in zelenjavo in tudi z zdravilnimi rastlinami. Veliko vitamina C vsebujejo plodovi šipka (Rosa canina) in češmina (Berberis vulgaris).

Pred učinki prostih radikalov pa nas lahko varujejo še nekatere  druge snovi iz zdravilnih rastlin. Najbolj znane take snovi so polifenoli. Nekatere med njimi (flavonoide) so včasih imenovali vitamin P, da bi s tem poudarili njihovo prehransko pomembnost. Flavonoidi lahko direktno lovijo proste radikale, delujejo pa tudi posredno, tako da varujejo vitamin C pred oksidacijo. Najdemo jih v številnih zdravilnih rastlinah: listih breze (Betula pendula), cvetovih bezga (Sambucus nigra), cvetovih lipe (Tilia platyphyllos), njivski preslici (Equisetum arvense), cvetovih gloga (Crataegus laevigata), listih ginka (Ginkgo biloba) in cvetovih ajde (Fagopyrum esculentum).

Flavonoide vsebuje tudi šentjanževka (Hypericum perforatum), ki pa je ne moremo uporabljati za lovljenje radikalov. Vsebuje namreč tudi snov hipericin, ki pri obsevanju z ultravijolično svetlobo tvori proste radikale. Po zaužitju večje količine šentjanževke pride hipericin v kožo in tam nastane t. i. fotosenzibilizacija, to je preobčutljivost na svetlobo. Če gre tak človek na sonce, se zaradi hipericina v njegovi koži tvorijo prosti radikali in nastanejo lahko izpuščaji.

Precej polifenolov se nahaja tudi v rdečem vinu. Ti naj bi bili odgovorni za t. i. “francoski paradoks”, da imajo v Franciji in še nekaterih mediteranskih državah nepričakovano malo koronarnih bolezni, čeprav uživajo hrano s precej maščobami in holesterola. Dokazano je, da polifenoli zmanjšujejo radikalsko oksidacijo lipoproteinov v krvi. S tem naj bi upočasnili nastajanje ateroskleroze in preprečevali srčni infarkt.

Proti radikalom so učinkoviti tudi polifenoli iz pravega čaja (Thea sinensis), vendar ga zadosti velike količine popijejo le v redkih državah (npr. na Japonskem). Pri nas mnogo več kot z vinom in čajem, zauživamo polifenole s sadjem in zelenjavo. Glede na vsebnost in na porabljene količine, k temu največ prispeva čebula (Allium cepa). Polifenoli iz vina, pravega čaja, sadja in zelenjave si med seboj niso enaki, polifenoli iz zdravilnih rastlin pa so spet drugačni. Tudi njihovo delovanje se razlikuje, težko pa je reči, kateri so najboljši.  Verjetno bo tudi tukaj veljalo, da z ničimer ne smemo pretiravati.

Polifenoli nedvomno preprečujejo nastanek okvar zaradi prostih radikalov in s tem zelo verjetno zavirajo pojav bolezni kot je rak in ateroskleroza. Znanstveniki pa si niso enotni o tem,  kakšni odmerki polifenolov so potrebni. Tako tudi ne moremo odgovoriti na vprašanje, ali dobimo dovolj polifenolov že s hrano, ali pa jih moramo jemati še dodatno v obliki pripravkov iz zdravilnih rastlin. Brez škode pa lahko naslednjič, ko bomo uživali v okusu bezgovega ali lipovega čaja, pomislimo še na flavonoide v njem in osvežilna pijača nam bo še bolj prijala.

Prof. dr. Samo Kreft, farmacevt. Je izredni profesor na Fakulteti za farmacijo, kjer raziskuje zdravilne rastline in druga zdravila naravnega izvora ter o tem predava študentom farmacije (predmet Farmacevtska biologija z genetiko) in biokemije (predmet Rastlinska biokemija). Strokovne funkcije opravlja tudi na Evropski agenciji za zdravila v Londonu ter pri slovenski Agenciji za zdravila. Poleg znanstvenih je napisal tudi preko 60 poljudnih in strokovnih člankov v revijah Proteus, Farmacevtski vestnik, Herbika, Delo&Dom in Zdravje ter v Enciklopedijo Slovenije. Od leta 1987 je član Prirodoslovnega društva Slovenije, v letih 1999 do 2005 je bil član izvršnega odbora in tajnik tega društva. Član Slovenskega farmacevtskega društva je od leta 1991. Član Botaničnega društva Slovenije je od ustanovnega občnega zbora leta 1998 naprej. Samo Kreft je poročen in oče treh otrok.