Ljudska medicina uporablja več sto zdravilnih rastlin, vsako za mnogo različnih bolezni. Učinkovitost zdravilnih rastlin pa je le v redkih primerih nedvoumno znanstveno dokazana, kar pa ne pomeni, da so ostale rastline, ki se tradicionalno uporabljajo za zdravljenje, neučinkovite. Večina zdravilnih rastlin ima šibke učinke, ki jih ni lahko dokazati. Težko je ločiti, koliko k zdravljenju prispeva sama rastlina oz. zdravilne snovi v njej, koliko pa prispeva blagodejni psihološki učinek, ki bi ga dosegli, tudi če bi dali bolniku namesto zdravila le obarvano vodo (to strokovno imenujemo placebo učinek).
Koristnosti nekaterih zdravilni rastlin torej ne moremo ne potrditi ne zanikati. Kljub temu pa ni razloga, da jih ne bi vseeno uporabljali, če le niso škodljive. Med ljudmi je razširjeno mišljenje, da so vsa zdravila naravnega izvora neškodljiva. O tem nas skuša prepričati tudi naslov ene najbolj znanih zeliščarskih priročnikov »Narava ima vselej prav« (Maurice Mességué, C’est la nature qui a raison, Editions Naturaliment, 1963). V resnici so pri nepravilni uporabi lahko zdravila naravnega izvora prav tako nevarna kot zdravila kemijskega izvora. Namen tega članka je opozoriti na nekatere nevarnosti, s katerimi se srečamo ob uporabi zdravilnih rastlin.
Zdravila rastlinskega izvora lahko povzročajo neželene učinke na različne načine, najpogostejši načini pa so: povzročitev alergije, zastrupitev zaradi previsokega odmerka ali predolgotrajne uporabe in zastrupitev s strupeno rastlino, ki je po pomoti primešana v zeliščni pripravek.
Alergijske reakcije lahko povzroči marsikatera snov iz hrane, kozmetičnih izdelkov in zdravil vključno z zdravilnimi rastlinami. Pri tem ni trdnih pravil, po katerih bi v naprej vedeli, katerih rastlin ne smemo uporabljati. Poznanih je na primer celo nekaj primerov alergij na kamilico, ki sicer velja za razmeroma varno rastlino. Ko opazimo, da smo na neko rastlino alergični, je pač ne smemo več uporabljati.
Nekatere rastline vsebujejo poleg zdravilnih snovi še majhno količino strupenih snovi, ki nam ob rednem jemanju škodujejo. Najbolj razširjeni so tako imenovani pirolizidinski alkaloidi, ki jih najdemo npr. v lapuhu (Tussilago farfara), repuhu (Petasites hybridus), različnih grintih (Senecio sp.), gabezu (Symphytum officinale) in še nekateri drugi predstavnikih družin nebinovk in srhkolistnic. Povzročajo okvare jeter in lahko tudi nastanek raka. Če pripravke iz teh rastlin uporablja nosečnica, lahko škodujejo tudi otroku v maternici. Znanih je tudi precej zastrupitev s pelinom (Artemisia absinthium), ki vsebuje poleg aromatičnih snovi in grenčin tudi strupeno snov tujon. Tujon se slabo topi v vodi, zato se s pelinovim čajem ne moremo zastrupiti. Nevarno pa je redno uživanje pelinkovca (v žganju namočen pelina), kajti tujon se v alkoholu dobro raztaplja. Še en primer rastline, ki je ne smemo uporabljati dalj časa je krhlika (Frangula alnus). Njena skorja deluje odvajalno. Uporabna je pri akutnem zaprtju in pri stanjih, kjer je zaželeno mehko blato (npr. po operacijah rektuma). Ob dolgotrajni uporabi krhlike pa z blatom izgubljamo minerale, predvsem kalij, kar nam zelo škoduje. Nekateri domnevajo, da lahko dolgotrajna uporaba krhlikine skorje povzroči tudi nastanek raka. O vsakem rednem jemanju odvajal se moramo posvetovati z zdravnikom.
Nekatere rastline vsebujejo snovi z močnim delovanjem. Za zdravljenje jih uporabljamo v zelo majhnih količinah, v večjih količinah pa so strupene, zato jih nikoli ne smemo uporabljati sami, brez nadzora zdravnika ali farmacevta. Zaradi lažjega odmerjanja, se rastlin z močnim učinkom največkrat ne uporablja kar posušenih, ampak se iz njih izolira zdravilne učinkovine. Primer take strupene rastline je volčja češnja (Atropa belladona), ki vsebuje atropin. V rokah zdravnika je atropin nepogrešljivo zdravilo. Že stari Grki so vedeli, da je le od doze odvisno, kaj je strup in kaj zdravilo. Na srečo se ljudje držijo pravila in volčje češnje sami ne uporabljajo. Drug primer rastline z močnim delovanjem je še efedra (Ephedra sinica), znana tudi pod kitajskim imenom Ma Huang. Tudi učinkovino iz te rastline zdravniki s pridom uporabljajo, žal pa se z njo marsikdo zdravi tudi sam. V obliki različnih pripravkov se jo da kupiti celo v samopostrežnih trgovinah. V Ameriki, kjer efedro precej uporabljajo, se je z njo zastrupilo že veliko ljudi, najmanj 12 pa je bilo tudi smrtnih primerov.
Zastrupitvam zaradi previsokega odmerka ali predolgotrajne uporabe se lahko izognemo tudi tako, da nobenih zdravilnih rastlin, ne uporabljamo dalj časa (več kot en mesec) in da ne prekoračimo odmerkov, ki jih najdemo v priročnikih o zdravilnih rastlinah. Izjema so rastline, ki niso le zdravilne rastline ampak so tudi del naše prehrane (česen, šipek, bezeg). Druga izjema so še zdravila rastlinskega izvora, ki jim Agencija za zdravila zaradi znanstveno dokazane varnosti odobri dolgotrajnejšo uporabo. Prav tako je priporočljivo, da se nosečnice in doječe matere o zdravljenju z zelišči posvetujejo z zdravnikom ali farmacevtom.
Pogoste so tudi zastrupitve s strupenimi rastlinami, ki so prišle med zdravilne rastline po pomoti. Njivsko preslico (Equisetum arvense), ki jo uporabljamo pri vnetjih ledvic, lahko zamenjamo z močvirsko preslico (Equisetum palustre), ki pa vsebuje strupen alkaloid palustrin. Včasih so si na pogled podobne tudi rastline, ki si niso v sorodu. Dogaja se na primer, da ljudje želijo jeseni nabrati košutnik (Gentiana lutea) za izdelavo encijanove grenčice (mimogrede: košutnik je v Sloveniji zaščiten), ker pa je košutnik po listih podoben beli čmeriki (Veratrum album), pomotoma naberejo to zelo strupeno rastlino in se z njo zastrupijo.
Ne nazadnje moramo pri nabiranju zdravilnih rastlin paziti tudi na to, da jih ne nabiramo v bližini cest, kjer lahko vsebujejo svinec, ali pa v bližini njiv, ki jih škropijo s pesticidi. Če zdravilne rastline kupujemo, jih moramo kupovati od proizvajalcev, ki jim zaupamo. Obstajajo primeri, ko so različni proizvajalci, predvsem z daljnega vzhoda, zeliščem dodajali sintetična zdravila, da bi jim tako povečali učinkovitost.
