Zakaj niso Indijanci osvojili Evrope

    Od kod tako neenakomerna razporeditev bogastva med ljudstvi sveta? Zakaj so nastale med človeškimi skupnostmi na različnih kontinentih skozi zgodovino velike razlike v tehnološkem razvoju? Zakaj se niso Indijanci, Afričani in avstralski aborigini razširili po vsem svetu in nadvladali Evropejce in Azijce? Knjiga Puške, mikrobi in jeklo: usode človeških družb avtorja Jareda Diamonda dokazuje, da je bila geografija eden ključnih dejavnikov v razvoju človeških skupnosti.

    Neenaki v enakosti

    Jared Diamond je po izobrazbi biolog, profesor fiziologije, veliko se je ukvarjal tudi z raziskovanjem evolucije ptičjih vrst. Osrednje vprašanje, na katero poskuša odgovoriti v knjigi Puške, mikrobi in jeklo, mu je pred več kot tremi desetletji postavil mladi novogvinejski politik. Tako na prvih straneh knjige opiše srečanje in pogovor z mladim politikom.

    »Julija leta 1972 sem se sprehajal po obali tropskega otoka na Novi Gvineji, kjer sem kot biolog raziskoval evolucijo ptičev. Slišal sem že za sposobnega lokalnega politika z imenom Yali, ki je prav takrat obiskoval bližnje kraje. Po naključju me je Yali dohitel, ko sva bila peš namenjena v isto smer. Kako uro sva skupaj hodila in se pogovarjala.«

    Po daljšem pogovoru, v katerem sta se oba strinjala, da so Novogvinejci v povprečju vsaj tako sposobni kot Evropejci, mu je Yali postavil ključno vprašanje: »Zakaj ste vi belci proizvedli tako veliko dobrin (Yali je uporabil besedo »kargo«, ki za domačine označuje vse dobrine, ki so jih prinesli belci) in jih prinesli na Novo Gvinejo, mi domačini pa imamo zelo malo svojih lastnih proizvodov?«

    Diamond je hitro ugotovil, da je na Yalijevo preprosto vprašanje težko odgovoriti. »Takrat nisem imel odgovora. Zgodovinarji se ne uspejo uskladiti glede odgovora; večinoma si vprašanja sploh ne zastavljajo več. […] Ta knjiga, ki sem jo napisal petindvajset let kasneje, poskuša odgovoriti na Yalijevo vprašanje.«

    Ključne prednosti

    Diamond poskuša zaobjeti skupno zgodovino človeštva zadnjih 13.000 let. Zanima ga, zakaj se je zgodovina razvijala različno na različnih kontinentih. Okrog leta 11.000 pr. n. š., ob koncu zadnje ledene dobe, so bila namreč vsa ljudstva sveta na približno enaki stopnji razvoja. Po sposobnosti in iznajdljivosti v iskanju najboljših rešitev za preživetje se posamezna ljudstva niso razlikovala. Kaj je bil vzrok za to, da so le nekatera ljudstva skozi tisočletja prišla do zapletenih tehnoloških iznajdb, druga pa so ostala skoraj na enaki stopnji kot pred deset tisoč leti?

    Ko so okoli leta 1500 Evropejci začeli osvajati druge celine, so si v nekaj stoletjih podredili večji del sveta. Ključne prednosti, ki so jih imeli pred ljudstvi drugih celin, so bile po Diamondu: puške, mikrobi in jeklo. Preprosto rečeno so bili Evropejci okoli leta 1500 tehnološko bolj razviti kot civilizacije na drugih kontinentih. Diamond v knjigi razvije argument, da so se razlike v razvoju pojavile zaradi različnih naravnih danosti okolja, v katerem so se znašle posamezne skupnosti ljudi.

    Neenake možnosti

    V nabiralniškem sistemu prehranjevanja, ko hrano ljudje še vedno pridobivajo z lovom divjih živali in nabiranjem gozdnih rastlin, se mora velika večina članov skupnosti nenehno ukvarjati z iskanjem in pripravo hrane. Ljudstvom, ki niso razvila poljedelstva in živinoreje, preprosto ni uspelo pridelati dovolj presežkov hrane, da bi lahko vzdrževala člane skupnosti, ki bi lahko čas in energijo posvetili drugim dejavnostim. Seveda pa to ne pomeni, da skupnosti ljudi, ki še danes živijo brez udomačenih živali in rastlin, niso dovolj inovativne, da bi razvile poljedelstvo in živinorejo.

    Vse kulture so poskušale udomačiti divje živali in rastline svojega okolja, a samo nekatere so bile uspešne. Zakaj? Nikakor ne zato, ker bi bile ene bolj spretne in inteligentne kot druge. Glavni razlog je, da rastline in živali v okolju, kjer je živelo določeno ljudstvo, niso bile povsod enako primerne za udomačevanje. Samo na nekaterih koncih sveta so živele divje živali in rastline, ki jih je bilo mogoče udomačiti.

    Posebno srečo so imela ljudstva, ki so pred dobrimi deset tisoč leti živela na Bližnjem vzhodu na območju tako imenovanega plodnega polmeseca, kmalu zatem pa tudi na Kitajskem. Tu je bilo po naključju največ rastlin in živali, ki se jih je dalo uspešno udomačiti.

    Diamond našteje zgolj štirinajst velikih živali, ki jih je človek udomačil in uporabljal za prehrano in poljedelska opravila. Vseh pet najpomembnejših (krava, konj, ovca, koza in prašič) izvira z območja Evrazije. Edina zunaj Evrazije udomačena večja žival je južnoameriška lama. Čeprav je v Afriki živelo zelo veliko živalskih vrst, poskusi popolne udomačitve niso uspeli pri nobeni. Psi, mačke, kokoši in morski prašički so bili ves čas sicer koristne domače živali, vendar zaradi svoje majhnosti pomembnega tehnološkega napredka ljudstvom niso prinesli.

    Zahrbtni mikrobi

    V bitki pri Cajamarci na območju današnjega Peruja se je leta 1532 samo 169 Špancev spopadlo z 80.000 inkovskimi vojaki. V prvih desetih minutah bitke je padlo nekaj tisoč Inkov in niti en Španec. Poveljnik Špancev Francisco Pizarro je bil samo laže ranjen. Razlog za takšno neenakost je bila španska premoč v vojaški tehnologiji. A poleg pušk in jeklenih sabelj je bil pri španskem osvajanju Amerike pomemben še en dejavnik: mikrobi. Ocenjujejo, da je kar 95 odstotkov izvornih prebivalcev Severne in Južne Amerike pomrlo zaradi bolezni. V prvi epidemiji so črne koze pobile kar polovico vseh Inkov.

    Ključno vprašanje je seveda, zakaj so ravno Španci z boleznimi okužili Inke in ne obratno? Diamond pravi, da je večina najhujših infekcijskih bolezni v človeški zgodovini prišlo na ljudi iz domačih živali. Kar trinajst od štirinajstih udomačenih večjih živali je z območja Evrazije. Evropejci so skozi stoletja življenja v bližini živali okrepili svojo naravno odpornost proti nekaterim nalezljivim boleznim, medtem ko ljudstva novega sveta s temi nevarnimi mikroorganizmi sploh še niso bila v stiku, zato niso imela nobene naravne odpornosti.

    V zgodovini pa so bili tudi primeri, ko je Evropejce ustavila bolezen, proti kateri niso bili odporni. Ko so pred nekaj stoletji osvajali Afriko, so bili uspešni samo povsem na jugu in na kenijskem višavju, kjer je podnebje podobno evropskemu. V tropski Afriki jih je ustavila malarija, s katero so se tamkajšnji domačini laže spopadali kot beli prišleki. V afriškem primeru je v nasprotju z ameriškim lokalna bolezen ustavila prišleke, medtem ko je v Ameriki bolezen prišlekov pomorila domačine.

    Speljati vodo na svoj mlin

    Seveda pa determiniranost z geografijo ne pomeni, da se morajo ljudje po svetu preprosto sprijazniti z naravnimi danostmi. Nikakor! Diamond navaja primer Malezije, Singapurja in Tajvana. Pred desetletji so te države temeljito reformirale svoje sisteme spopadanja z boleznimi, ki so pestile večji del tamkajšnjega prebivalstva in pomembno zavirale razvoj družbe.

    Diamonda so mnogi narobe razumeli, da zagovarja okoljski determinizem, po katerem so revne države obsojene na revščino, glede česar ne morejo učinkovito ukrepati. A po njegovem mnenju je v znanju moč za spremembe. »Ko enkrat poznaš pravi vzrok svoje revščine, lahko ukrepaš in okoliščine obrneš v svoj prid.«

    S knjigo Puške, mikrobi in jeklo: usode človeških družb (Guns, Germs, and Steel: The Fates of Human Societies. W.W. Norton & Company, 1997 – podnaslov knjige so pozneje spremenili v A Short History of Everybody for the Last 13.000 Years) avtor pokaže, da je geografska lega bistveno vplivala na možnosti, ki so jih imela ljudstva na različnih koncih zemeljske oble za razvoj poljedelstva, živinoreje in odpornosti proti nalezljivim boleznim. Za knjigo je dobil leta 1998 dve najuglednejši priznanji: Pulitzerjevo in Aventisovo nagrado.