Tanford, Reynolds: Nature’s Robots – a History of Proteins

    Ob besedi robot se nam pred očmi takoj naslikajo stroji, ki jih izdelujemo ljudje, in ki brez razmišljanja delajo, za kar so programirani. Ob še tako velikem napredku v tehnologiji, ki smo mu priča v zadnjem času, pa nam lahko zastane dih ob robotih, ki smo jih polni kar sami. Pretakajo se nam v krvi in omogočajo dihanje, z njimi lahko gledamo, z njimi se lahko premikamo, branijo nas pred napadi bakterij in virusov in če gre kaj hudo narobe, nas lahko celo ubijejo. Vsak izmed nas ima celo prave miniaturne linije za izdelavo teh popolnih robotov. Govor je o beljakovinih (proteinih), ki so v zadnjem času v centru raziskav biokemije, molekularne biologije, biofizike, medicine in drugih znanostih.

    V Naravnih robotih nam avtorja prikažeta zgodovino raziskav beljakovin od srede devetnajstega stoletja naprej. Knjiga je razdeljena na štiri dele, ki si sledijo v časovnem sosledju. V prvem delu so predstavljeni začetki raziskav, ki se navezujejo predvsem na kemijo in kemijske metode, s katerimi so konec osemnajstega stoletja začeli spoznavati beljakovine in njihove lastnosti. Drugi del opisuje študije katerih rezultat je bilo spoznavanje natančne prostorske zgradbe. Tovrstne raziskave so potekale pred in po drugi svetovni vojni. Povezava proteinov s fiziološkimi funkcijami v organizmu je opisana v tretjem delu. Kljub temu, da so proteini nosilci skoraj vseh kemijskih procesov v celici in bi bil spisek lahko veliko daljši, sta avtorja primere ustrezno izbrala.

    Opisani so začetki raziskav fiziološke vloge encimov, protiteles, proteinov, ki sodelujejo pri vidu, mišični kontrakciji in beljakovin, ki sodelujejo pri nastanku energije v celicah. Zadnje poglavje je namenjeno nastanku proteinov v živih celicah in predstavlja povezavo biokemije in molekularne biologije. Ta se je zgodila konec petdesetih let in v zgodnjih šestdesetih letih z določitvijo strukture DNA. S svojim dosežkom, razlago strukture molekule DNA, sta Crick in Watson pričela obdobje molekularne biologije. Ni minilo dolgo časa, ko so genetski zapis na DNA povezali s proteini. V slabih desetih letih so razvozlali genetski kod in vso potrebno celično mehanizacijo, ki v celici vodi do nastanka proteinov. Edina šibka točka knjige je, da avtorja nista od tukaj nadaljevala in v kakšno dodatno poglavje vključila še genomske in proteomse projekte zadnjih deset let, ki predstavljajo novo dimenzijo v raziskovanju beljakovin in njihove vloge v celičnih sistemih.

    Oba avtorja sta aktivna biokemika, ki sta pri nekaterih v knjigi omenjenih raziskav, tudi aktivno sodelovala. Nikoli se ne spustita v podrobnosti in vsi strokovni pojmi so ustrezno dodatno razloženi. Impresivna bibliografija na koncu knjige priča o poglobljenem študiju in brskanju za referencami v knjižnicah. Nekatere citirane reference so iz devetnajstega stoletja! Knjiga ne predstavi samo posameznih dosežkov, ki so vodili do spoznavanja lastnosti in vloge beljakovin, ampak tudi okolje v katerih so le-ti nastali. Večkrat so predstavljene vse kompetitivne teorije, vloga posameznih raziskovalcev pri oblikovanju trenutnih usmeritev in nato potek raziskav, ki so privedle do uveljavitve posameznih teorij. Dobra plat knjige je, da predstavita glavne akterje tudi po osebni plati in ne zgolj profesionalni. Poleg uveljavljenih imen v biokemiji in molekularni biologiji, spoznamo tudi druge akterje, ki so s svojim delom bistveno prispevali k raziskavam beljakovin. Knjiga je priljudno napisana in je primerna tako za biokemike ali molekularne biologe, kot tiste, ki jih zanima popularna znanost ali zgodovina naravoslovja. Vsekakor je obvezno čtivo za vse, ki se ukvarjajo s proteini. V dobi osupljivih tehničnih dosežkov, ki radikalno spreminjajo način raziskovanja beljakovin, je prav, da se zavemo da naše delo sloni na dvestoletnem raziskovanju bolj in manj poznanih prednikov.

    Nature’s Robots – a History of Proteins
    (Naravni roboti – zgodovina beljakovin)
    Charles Tanford, Jacqueline Reynolds
    Oxford University Press, Oxford, 2001
    ISBN 019 8504667

    (Gregor Anderluh, kvarkadabra.net – številka 15, junij 2002)