Pouk fizike pri jezuitih v Ljubljani

    Nekdanje šole so bile drugačne od sodobnih. Danes se naprej učimo v osnovni in srednji šoli ter nato na univerzi. V 18. stoletju so laiki na Kranjskem študirali predvsem na kolegiju jezuitske Družbe, ki je do požara 28.6.1774 stal znotraj obzidja okoli cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Po koncu nižjih študijev, podobnih sodobnim gimnazijam, so se dijaki lahko vpisali na višje študije filozofije, ki so jih svečano odprli 4.11.1704. Ljubljanski jezuitje so jih vodili vse do prepovedi Družbe 29.9.1773. Višje študije na ljubljanskem liceju so dokončno ukinili sredi 19. stoletja po skoraj poldrugem stoletju pouka.

    Višji študiji filozofije so bili priprava za univerzo. Bili so bolj podobni sodobni univerzi, kot srednji šoli, saj so na njih poučevali najpomembnejši jezuitski raziskovalci. Na višjih študijah pri jezuitskem kolegiju v Rimu je matematiko leta 1639/40 in med letoma 1644-1646 poučeval Athanasius Kircher, med letoma 1740-1750 in 1752-1760 pa najpomembnejši jezuitski fizik Rudjer Josip Bošković.

    Pouk filozofije v Ljubljani je obsegal tri letnike imenovane logika, fizika in metafizika. Do srede tridesetih let 18. stoletja so ljubljanski profesorji filozofije z menjavanjem kateder sledili napredovanju študentov v naslednji letnik. Zato so lahko obsežna predavanja fizike zavlekli tudi v začetek tretjega letnika, ko so pouk nadaljevali z metafiziko. Pouk zadnjih poglavij fizike so prestavljali tudi zato, ker so se študentje šele v drugem letniku naučili dovolj matematike.

    Študent se je lahko neposredno vpisoval na univerzo po koncu ljubljanskih višjih študijev filozofije, dokler jih ni leta 1752/53 cesarica dala skrajšali na dve leti s tremi profesorji na katedrah za matematiko, splošno in posebno fiziko ter filozofijo. V prvem letniku so poučevali logiko, metafiziko in matematiko, v drugem pa etiko, splošno in posebno fiziko, mineralogijo, botaniko in zoologijo. Program je imel tudi neobvezne predmete, tako da sta se oblikovala dva tipa filozofskega študija. Prvi je z dveletnim programom dajal pravico za vpis na vse fakultete v monarhiji po dopolnilnem študiju v tamkajšnjih tretjih letnikih filozofije. Druga vrsta filozofskih študijev v Ljubljani z drugačnimi izbirnimi predmeti je obdržala triletni program. Za študente teologije predavanja iz matematike, fizike in prirodopisa niso bila obvezna.

    Vse tri letnike višjih študijev v Ljubljani je ob njihovem začetku leta 1707 obiskovalo skupno 247 študentov. Med letoma 1705-1773 je na ljubljanskih filozofskih študijih fiziko poučevalo kar 59 profesorjev, ki so jih sprva menjavali vsako leto. Jezuitski profesorji so izmenoma poučevali v različnih krajih znotraj Avstrijske jezuitske province, ki je imela kolegije tudi v pomembnih univerzitetnih središčih, kot so bili Gradec, Dunaj in Buda. Predavatelji iz Bude niso prihajali v Ljubljano ali iz Ljubljane. Več kot pol (20 od 48) jezuitskih profesorjev je iz Ljubljane odšlo ali vanjo prišlo z Dunaja ali Gradca, kar je ugodno vplivali na kvaliteto pouka na ljubljanskem kolegiju.

    V prvih desetletjih 18. stoletja so optiko in mehaniko še obravnavali pri pouku matematike. V drugi polovici 18. stoletja se je naziv katedre za fiziko spremenil v splošno in posebno fiziko, ki se je obdržal tudi v učbenikih 19. stoletja. Posebna fizika je bila sprva predvsem eksperimentalna. Pozneje v 19. stoletju je splošna fizika obravnavala mehaniko, posebna fizika pa: pline, optiko, toploto, kemijo, elektriko, magnetizem in na koncu še astronomijo, fizikalno geografijo ter meteorologijo.

    Sprva se je ljubljanski pouk fizike in optike kot dela matematike zgledoval po knjigah rimskega profesorja Kircherja. V naslednjih letih je na pouk vplivala sodobnejša fizika Descartesa, Leibniza in Newtona, zato je med profesorji in celo med študenti prihajalo tudi do sporov.

    pouk_fizike_pri_jezuitihSLIKA 1: Zapis o obisku Rudjerja Josipa Boškovića (1711-1787) v Ljubljani marca 1758. Bošković je prvič potoval skozi Ljubljano v začetku aprila 1757 na poti proti Dunaju. Ob vrnitvi z Dunaja v Benetke je bil 9.3.1758 lepo sprejet pri ljubljanskih jezuitih, kjer je tudi prespal. Jezuitski kronist je zapisal: “Prihajajoč z Dunaja se vrača P. Woscovich, slaven zaradi dveh obdelav meritev poldnevnika na ozemlju Italije”. Zapis se nanaša na meritve, ki sta jih Bošković in Maire opravila po odhodu iz Rima 1.10.1750. Rezultate sta objavila konec leta 1755, Bošković sam pa še krajši povzetek leta 1757. Na potovanje se je Bošković odpravil 4.3.1758 z Dunaja v Dunajsko Novo mesto, Bruck, Gradec in nato iz Ljubljane v Gorico. V Mestre je prispel 13.3. in se je naslednji dan napotil v Benetke. V začetku junija 1763 je še tretjič in zadnjič potoval skozi Ljubljano (Arhiv Republike Slovenije, Zbirka rokopisov, Diarium praefecturae scholarum I/40r (1.12.1754-29.7.1772), str. 1742D).

    V drugi polovici 18. stoletja je v Ljubljani in na drugih kolegijih habsburške monarhije povsem prevladala Boškovićeva inačica Newtonove fizike. V tem času so pouk fizike na jezuitskih kolegijih hitro posodabljali.. Pouk fizike v Ljubljani je napredoval z nabavo številnih novih knjig francoskih, nizozemskih in tudi angleških avtorjev leta 1754. Naslednje leto je profesor B. F. Erberg (1718-1773) popisal predlog za nabavo enainpetdesetih eksperimentalnih naprav. V drugi polovici petdesetih let sta v Ljubljanskem kolegiju delovala tudi pozneje slavni graški profesor Biwald (1731-1805) in že uveljavljeni fizik Dillherr (1710-1778). Sočasno sta in Bošković in Carlo Benvenuti (1716-1797) v Rimskem kolegiju uveljavila Newtonovo fiziko, v katoliških deželah pa so začeli predavati astronomijo po Tycho Brahejevem in po letu 1757 po Kopernikovem sistemu. V tem času je Bošković obiskal Ljubljano, kjer je botanik Wulfen (1728-1805) pozneje leta 1763 poučeval Newtonovo fiziko. Tako smo vsaj desetletje pred prepovedjo jezuitskega reda imeli v Ljubljani opremljen fizikalni kabinet, kvalitetne fizikalne knjige in stalne profesorje fizike, zagovornike Boškovićevega nauka in Kopernikove kozmologije.

    Šele Pogrietschnig (1765-1768) in G. Schöttl (1769-1773) sta bila v desetletju pred prepovedjo Družbe več let zapored profesorja fizike v Ljubljani. Od takrat vsakoletno menjavanje stolic ni več onemogočalo potrebne specializacije.

    pouk_fizike_pri_jezuitihSLIKA 2: Poglavje o vakuumu v zapiskih barona Mihaela Amadeja Janeza Nepomuka Raigersfelda (1744-1783), ki je leta 1763 na Terezijanišču poslušal predavanja Janeza Krstnika Schöttla (1724-1777) prirejena po Makovem učbeniku (Annotationes accomodatae ad Compendiatiam Physicis Patris Pauli Mako S.J. Michaelis Liberi Baronis de Raigersfeld, Philosophia in alterum annum Auditor, sub Professor R.P. Joanne Schottl In Collegio Regio Theresiana, Anno 1763, Arhiv Republike Slovenije, Zbirka rokopisov, 149r).

    Po končanem pouku fizike so študentje v avli kolegija javno in svečano zagovarjali izpitne teze po predavanjih svojega profesorja. Nekateri študentje so dali posamič ali v skupinah izpitne teze natisniti in vezati v ponatis pomembne knjige, ki je navadno obravnavala fiziko. Ljubljanski visokošolci so opravljali končne izpite iz fizike stari okoli dvajset let. Ljubljanske višje študije je obiskoval tudi Jurij Vega (1754-1802), ki je končni izpit opravil že po ukinitvi Družbe leta 1775.

    Zagovor fizikalnih izpitnih tez je bil podoben diplomskim izpitom na sodobnih univerzah. Predsedoval mu je profesor fizike. Več deset tez je bilo podano v obliki kratkih iztočnic. Včasih je pri izpitu sodeloval tudi nasprotnik. Kandidate je izzival z zavračanjem njihovih tez, kar je gotovo stopnjevalo zanimanje publike.

    pouk_fizike_pri_jezuitihSLIKA 3: Kranjski orel v knjižici ljubljanskega profesorja Sebastijana Stainerja (1679-1748) o sončni uri. Knjižico je leta 1716 izdal njegov študent Baron Janez Benjamin Erberg (1699-1759), skupaj z “disertacijo” branjeno ob ugovorih barona Maksimiliana Antona Tauffrerja (Taufferer, umrl 1758), stro­kovnjaka za fiziko in matematiko pod vodstvom Stainerja, doktorja filozofije ter profesorja filozofije in matema­tike v Ljubljani. Disertacija je imela naslov: “Komentarji k sistemu astronomije in sončne ure, dodani častem Marije, prevzvišene kraljice nebes in zvezd”).

    Pred ukinitvijo Družbe večina ljubljanskih profesorjev fizike ni objavljala fizikalnih razprav razen izpitnih tez vezanih v pomembna dela drugih avtorjev. Nenavadno je, da številni pomembni pisci fizikalnih del med ljubljanskimi profesorji nikoli niso predavali fizike v Ljubljani. Poučevali so matematiko ali pa so bili rektorji.

    V začetku sedemdesetih let so v Ljubljani začeli samostojno tiskati G. Schöttlove izpitne teze. Pomemben pisec fizikalnih knjig med ljubljanskimi profesorji fizike je bil predvsem nekdanji jezuit Anton Ambschell, ki je začel poučevati po prepovedi Družbe.

    pouk_fizike_pri_jezuitihSLIKA 4: Naslovnica fizikalnih tez profesorja Gregorja Schöttla pri zadnjem izpitu iz fizike pred ukinitvijo jezuitskega kolegija v Ljubljani leta 1773.

    Že v prvi polovici 18. stoletja so pri pouku v Ljubljani uporabljali nekaj eksperimentalnih naprav. Železni globus so nabavil že ob začetku pouka fizike leta 1706. Leta 1709 so imeli tudi leče, ravna in konveksna zrcala, stekleni meh, verjetno pa tudi zaslonko. Na jezuitskem kolegiju so imeli tudi sončno uro, katere velikosti ne poznamo. Leta 1755 je ljubljanski profesor B. F. Erberg, sin ljubljanskega barona kočevarskega rodu, popisal naslednje predloge za nabavo naprav za pouk fizike in matematike:

    Panoga znanosti:

    Število naprav:

    Matematika:

    2

    Mehanika:

    24

    Optika:

    13

    Astronomija:

    7

    Toplota:

    1

    Meteorologija:

    2

    Elektrika:

    1

    Magnetizem:

    1

    Instrumenti so bili v glavnem popisani po panogah, pri čemer so bili posamezni deli mehanike obravnavani kot samostojne celote. Če k mehanskim napravam prištejemo še merilce in akustične pripomočke, je bila skoraj polovica Erbergovih nabav namenjena pouku mehanike. Številne naprave za raziskovanje svetlobe kažejo, da je po Newto­novem delu optika tudi v Ljubljani postajala najpomembnejša eksperimentalna znanost. Poleg naprav za demonstracijo zakonov geometrijske optike so nabavili še 4 mikros­kope, prizme in stožce. Ptolomejski svetovni sistem so že povsem opustili, saj so nabavili le Tychov in Kopernikov model vesolja dve leti preden je v katoliških deželah uradno prenehala veljati prepoved knjig o gibanju Zemlje.

    pouk_fizike_pri_jezuitihSLIKA 5: Vakuumske naprave na jezuitskih kolegijih v začetku 18. stoletja (Esteran, Manuel, S. J. Okoli 1720.  Liber 4ur Physica. (Philosophia pars 2do Physica Proemium Pertenca ad P. Manuel Esteran).  2. del.  APUG 2144b. SLU film 7169.1, stran 300a) Arhiv univerze v Rimu (Pontificia Universita Gregoriana, Rome).

    Teleskop so gotovo nabavili pred letom 1761, ko je profesor matematike J. Schöttl v Ljubljani opazoval prehod Venere čez ploskev Sonca. O istem pojavu je v Španiji pisal Rieger, poznejši rektor v Ljubljani. Astronomsko opazovalnico je imel tudi Gruber.

    Posebnih naprav za preučevanje magnetizma in toplote leta 1755 v Ljubljani še ni bilo, razen v kolikor so bile potrebne za geodetske in meteorološke raziskave. Meritve jezuitskih geodetov in še posebej Boškovića v papeški državi po letu 1750 so spodbudile nabavo zemljemerskih naprav v Ljubljani leta 1755. Elektrika in magnetizem sta bili sredi 18. stoletja še obrobni panogi fizike. V naslednjih letih so ljubljanski jezuiti gotovo nabavljali več naprav za pouk elektrike, tako da so jih popisali že 36.

    Za pouk akustike so uporabljali Eolovo harfo, ki je ostala v uporabi na univerzi v Gradcu še sto let pozneje. V Ljubljani so leta 1755 dobili tudi naprave za demonstracijo upora zraka, padanja in zakonov hidrostatike. Kar 8 naprav je bilo namenjeno raziskovanju vakuuma, tlaka in upora zraka, gotovo zaradi posebnega zanimanja tedanjih ljubljanskih fizikov. Nabavili so črpalko in naprave, s katerimi so lahko študentom po Robertu Boylu demonstrirali, da zvok ne more skozi vakuum, toplotno žarčenje pa lahko. Dobili so tudi magdeburške polkrogle Boylovega sodobnika Otta von Guericka ter napravo za demonstracijo Galilejeve teorije o gibanju v praznem prostoru. Obe napravi sta bili v grobem znani že sto let.

    Od leta 1755 so na ljubljanskem kolegiju uporabljali kar tri tehtnice, med njimi hidrostatično in tehtnico leydenskega profesorja, Newtonianca s’Gravesanda (1688-1742). Tudi s tem je Ljubljana sledila napredku, saj je prav natančno tehtanje v pariškem laboratoriju Antoina Laurenta Lavoisierja (1743-1794) omogočilo napredek kemije v naslednjih desetletjih.

    Jezuitski profesorji niso bili nepraktični znanstveniki. Največji tehnični projekt ljubljanskih jezuitov je bila gradnja prekopa, ki ga še danes imenujemo po Gruberju, predstojniku katedre za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko ter ravnatelju plovbe po Ljubljanici in Savi. Na Gruberjevo delo je vplival jezuit Bošković, ki je med letoma 1764-1781 dal objaviti pet strokovnih mnenj o urejevanju voda na območju Italije. Nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je Gruber leta 1769 na poziv Kranjskih deželnih stanov postavil dva predloga za varovanje Ljubljane pred poplavami in za izsuševanje Barja. Od leta 1772 do 10.12.1777 je vodil dela na prekopu, zadnji leti tudi ob pomoči mladega notranjeavstrijskega navigacijskega inženirja Vege.

    V 18. stoletju je višji študij filozofije v veliki meri temeljil na fiziki. Zato je raziskovanje tedanjega pouka fizike bistveno za ovrednotenje ljubljanskih višjih študijev, prednikov sodobne Univerze v Ljubljani. Ni mogoče v vseh pogledih dokazati, da smo imeli v Ljubljani univerzo že v 18. stoletju, saj nimamo ne ustrezne vladarske listine, ne dokazil o morebitnih podelitvah doktoratov. Vsekakor se visokošolski pouk fizike na območju današnje Slovenije ni začel šele v 20. stoletju.

    O avtorju – Dr. Stanislav Južnič je rojen 11.12.1955 v San Franciscu in je ameriški in slovenski državljan. Po šolanju v Beogradu in Ljubljani je leta 1980 diplomiral iz fizike pri mentorju akad.prof.dr. Robertu Blincu. Leta 1994 je magistriral s temo “Razvoj fizike med Newtonom in kvantno mehaniko” pri akad.prof.dr. Vasiliju Meliku na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete. Leta 1999 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani. V letu 2001 je prejel tri zaporedne štipendije za raziskovanje jezuitske fizike osemnajstega stoletja na Univerzi Saint Louis v ZDA. Avtorjeva bibliografija obsega skoraj sto del večinoma posvečenih zgodovini fizike.

    kvarkadabra.net – številka 11 (oktober 2001)