Kako določimo zvezdni čas

V začetku se dogovorimo, kako bomo označevali količine:

d deklinacija

a rektascenzija

A azimut

h višina nad obzorjem

H časovni kot

j geografska širina

l geografska dolžina

t naš čas

S(t) zvezdni čas

S(0^hUT) zvezdni čas ob 0^h svetovnega časa

H časovni kot

Najprej v efemeridah (npr. Naše nebo 1998) poiščemo podatek za zvezdni čas ob 0^h svetovnega časa (UT oz. Universal Time) za dan, ko želimo izračunati koordinate objekta na nebu. Ta podatek vstavimo v enačbo za zvezdni čas

v kateri nastopata še geografska dolžina l in naš čas t (preberemo ga z ure).

Nato izračunamo časovni kot, ki ga dobimo tako, da od zgoraj izračunanega zvezdnega časa odštejemo rektascenzijo.

Ostane nam le še da po spodnjih dveh enačbah izračunamo azimut in višino nad obzorjem.

>

Pri teh računih moramo paziti tudi, v katerih enotah izražamo količine. Rektascenzijo ponavadi izražamo v urah minutah in sekundah, npr. a = 6^h11^m52^s, ko pa to vstavimo v enačbo s kotno funkcijo, moramo pretvoriti v ločne enote, pri čemer seveda vemo, da polni kot ustreza 360^o ali 24^h.

S tem računom smo seveda le pretvorili koordinate – iz rektascenzije in deklinacije v azimut in višino nad obzorjem, nismo pa upoštevali napake, ki jo povzroči atmosfera. Popravek vpliva le na višino nad obzorjem, ne pa tudi na azimut. Zaradi loma v atmosferi vidimo zvezdo pod drugačnim kotom (višje), kot če bi opazovali nad atmosfero. Zenitna razdalja (kot od zenita do objekta ali 90^o-h) se torej zmanjša (objekt vidimo višje na nebu). Zenitno razdaljo z upoštevano refrakcijo lahko zapišemo kot

z = z₀ – R,

kjer nam R pove, za koliko se je zmanjšala zenitna razdalja (ali povečala višina nad obzorjem).

R je odvisen od lomnega količnika in zenitne razdalje. Za zenitne razdalje manjše od 45^o z zadovoljivo natančnostjo velja enačba

R = (n-1) tg z.

Pri normalnih pogojih znaša n = 1,00029

(Sebastjan Zamuda)

-